Nekako počasi racionaliziramo, da z vaško moralo, ki zasleduje izključno osebni interes oziroma interes svoje tovarišije, države preprosto ni mogoče peljati naprej. Počasi racionaliziramo, da ambicioznost in delavnost, ki ju imamo roko na srce v izobilju, ne zadostujeta oziroma rezultati naše pridnosti in ambicioznosti so precej drugačni od rezultatov pri, recimo, Nemcih, Japoncih, Skandinavcih itd. Počasi ozaveščamo, da sta ambicioznost in delavnost samo pogonsko gorivo, ki resda vlečeta družbo naprej, nimata pa notranje moči, da bi jo strukturirala in artikulirala. Počasi se zavedamo, da ambicioznost in delavnost dajeta popolnoma drugačne rezultate znotraj kultur in kontekstov, ki črpajo iz tradicije takšne ali drugačne 'etične kodekse', pa naj bo to, da gremo do absurda, tradicija samurajstva na Daljnem vzhodu, čojstvo na jugu, ali pa močna tradicija odgovornosti in korektnosti v germanskem ali skandinavskem svetu. Iz teh tradicionalnih etičnih kodov, vpisanih v kolektivne ravni, sodobne družbe na zelo različne načine vzpostavljajo isto referenčno točko in kriterij: odgovornost do javnega prostora in spoštovanje v komunikaciji in interakciji z osebami v svoji okolici.

Mi te vrste tradicije oziroma izkušnje etičnega koda, ki bi iz arhetipske ravni napajala družbo z nekimi osnovnimi pravnimi in etičnimi kriteriji, nimamo. V naši družbi je sodobna planetarna platforma, ki je sestavljena iz naveze ambicioznosti in pridnosti, osvobojena vsake odgovornosti in spoštovanja, zato se kar po pravilu obrača v patološko ambicioznost in v nevrotično in hiperaktivno hlastanje. V navezavi z našim dominantnim socializacijskim vzorcem, torej z vaško moralo, da je dobro in moralno tisto, kar je dobro zame (oziroma za mojo trenutno tovarišijo), potem dobimo precej natančno sliko naše (post)tranzicijske družbe. Kaos, dezorientiranost, zmeda, fragmentiranost, stanje miru, ki je dejansko stanje totalne vojne vseh proti vsem, uničevanje družbenega tkiva od noter navzven, v bistvu neke vrste avtokanibalizem, saj sami sebe prebavljamo in izničujemo.

»Razhajanje s prijatelji zaradi idej je bilo posledica, ne vzrok. Vzrok je bil v tem, da smo se različno odločali v temeljni dilemi: ali si ostane intelektualec zvest tako, da se zanese zgolj nase, da se odreče družbenim vezem (vsaj kolikor more, v osnovi), ali pa se opoteka ob družbi-oblasti, jo prosjači za miloščino, se ji ponuja v politično službo, da bo skrbel za njeno maskiranje. Skoraj vsi moji dotedanji prijatelji so se odločili za hlapce in serviserje oblasti, pa naj je bila leva ali desna,« je Taras na svoj neposreden način, ki ga je pripeljal v osamo, opisal enega ključnih doprinosov njegove generacije za »groteskno« stanje družbe. To je točka, kjer bi nas res moralo začeti skrbeti.

Kolikor mi je dano in kolikor lahko racionaliziram, reflektiram in artikuliram svojo dvajsetletno izkušnjo življenja in dela v tem prostoru, naša generacija v tem smislu ni naredila premika. Disidentski pedigre, ki največkrat služi podobno kot nacionalni interes za kuliso, ki zakriva pragmatično računico, je zamenjal marketinški nasmešek (vrzite v lonec Jokerjev nasmešek iz Batmana in Jankovićev nasmešek), ki se kot virus širi po državi in maliči obraze, medtem ko je zadaj še vedno ista gruntarska logika, ki jo poganja izključno osebni interes. Moj občutek je, da še vedno lahko govorimo zgolj in samo o posameznikih, o konkretnih osebah z imeni in priimki. Da nam ni uspelo in da nam ne bo uspelo ustvariti niti manjših zgoščenin in oaz znotraj različnih podsistemov in segmentov družbe, ki bi bile lahko osnova za prihajajoče generacije, iz katerih bi lahko začele razmišljati in delovati na novih osnovah in drugačnih principih. Moj občutek je, da o kakršnem koli frontalnem premiku v mentaliteti, o novi kvaliteti odgovornosti do javnega prostora in spoštovanja do ljudi znotraj moje generacije preprosto ni govora. Moj občutek je, da ostajajo osrednji konstitutivni tokovi domačega mentalnega miljeja tradicija intelektualnega služabništva, ki je mogoče že bolj prostitucija, oportunost in prozorni pragmatizem, permanentno kalibriranje in pozicioniranje, večno preigravanje razno raznih taktik ter intelektualni snobizem (leve ali desne provenience, popolnoma vseeno), podkleten s politično korektno malomeščansko praznino. Dejstvo je, da izstop iz teh tokov in tovarišij še vedno vodi bolj ali manj dosledno v (ne)prostovoljno izolacijo.

Tisto jesensko popoldne, ki sem ga preživel v Tarasovem 'hišnem zaporu' v Avberju, je bilo obdano z magično scenografijo jesenih barv. Za kamnito mizo na dvorišču, s poličem domačega terana, ki ga Taras ne bi smel piti, vendar ga je seveda pil, je razkril človeško kvaliteto znotraj popolne samote. Iz vsakega stika, pogleda in dotika med Tarasom in gospo Alenko so vznikala mala žareča sonca polna toplote, neverjetne človeške bližine, globokega zavezništva in pripadnosti. Človek je vedel, da umira, vendar je mirno zrl v obzorje. In čez: »Na pogrebih in pri zadevnih obredih se družba na pokojniku znova konstituira. Zakaj bi ji dal to možnost, če pa družbe nimam za vredno? Kdor me je imel rad, naj mi nameni meditativno misel, tudi moji preživeli bližnji. A da bi postal ob smrti sredstvo tistega, kar sem v življenju zaničeval? Študentje se morajo učiti na truplih; zakaj le na truplih brezdomcev? Tudi sam se imam za človeka brez doma in temelja. Ne sodim v nobeno identitetno grupo, le k Drugemu. Ravnanje z mojim truplom naj potrdi moje stališče, da v bistvu nisem od tega sveta. Nisem ne lastna ne družbena lastnina. Sem krik na drugo stran. Krik iz Beckettove in Rodetove kante.«