Da vrtenje volana obvlada do potankosti, je pokazal v letošnji sezoni, ko je še pred koncem enajstega izmed skupno trinajstih relijev jasno, da ima neulovljivo prednost in je svetovni prvak – njegov edini tekmec za naslov, Belgijec Thierry Neuville, namreč ni dobil etape in dodatnih treh bonusnih točk, s katerimi bi bil teoretično še vedno v igri za naslov. »Način, s katerim smo prišli do naslova, je neverjeten. Vsi v moštvu smo vložili veliko dela v razvoj dirkalnika. To je šele krstna sezona za Volkswagen v svetu relija, pa smo že svetovni prvaki. Res je neverjetno, da smo naslov potrdili že v četrtek zvečer in ni bilo treba počakati do konca dirke,« se je smejalo Ogierju, ki se je pred 30 leti rodil v Gapu, mestecu v francoskih Alpah, kjer je reli tudi doma. Zato ne preseneča, da je že od mladih nog vajen vrtenja volana na ozkih cestah nad globokimi prepadi. »Ko sem imel vsega osem let, mi je oče kupil gokard. Da sem lahko neovirano dirkal, je oče zaprl cesto skozi našo vas,« se spominja začetkov, ko je njegov oče, sicer velik navijač Ayrtona Senne in formule 1, odkril njegov talent in zaljubljenost v bencin. Z nekaj sreče, ko je bil po lastnih besedah »enostavno v pravem času na pravem mestu«, pa je pred petimi leti pod okriljem Citroëna dočakal veliko priložnost na reliju v Mehiki in jo z zmago v razredu JWRC tudi zagrabil z obema rokama.

V tem, da je ob slovesu Loeba njegovo mesto zapolnil prav Ogier, je veliko simbolike. Pred dvema letoma sta bila moštvena tovariša, ki pa sta se pogosto gledala kot pes in mačka. Ko ga je mlajši kolega kot prvi in edini doslej leta 2011 premagal na asfaltu v Nemčiji, so nesoglasja dosegla vrhunec, kdo je v moštvu glavni, pa je bilo vsem jasno, ko je Ogier na hitro pospravil kovčke, podpisal za Volkswagen in se prvič v karieri poslovil od francoske tehnike. »Ne dela napak, je zelo samozavesten in ima glavo na pravem mestu. Hiter je ne glede na vozno podlago,« je dejal, ko so ga povprašali, zakaj je bil Loeb zadnja leta številka ena, toda v njem ne vidi najboljšega vseh časov: »Težko je primerjati reliste iz različnih obdobij in generacij. Zame je bil na primer v 90. letih odličen Španec Carlos Sainz. Podobno težke so primerjave tudi v drugih športih, nogometu na primer. Je boljši Pele ali Messi?«

Ogier je pravi športnik, in če ne bi dirkal na štirih kolesih, bi bil najverjetneje alpski smučar. Izmed vseh dirk mu je v spominu najbolj ostala letošnja na Švedskem, ko je prvič zmagal za volanom pola, pri čemer mu je ves čas dihal za ovratnik prav Loeb. Zelo dobro pa se spominja tudi Monte Carla pred dvema letoma, ko je zletel s ceste: »Ko pri hitrosti 160 km/h izgubiš nadzor nad avtom in so okoli tebe drevesa, ostane zgolj upanje, da boš imel srečo. In imel sem jo.« Sicer ni vraževeren, kljub vsemu pa ima vsakič 30 sekund pred startom poseben ritual: »Vedno preverim svoj varnostni pas, nato pa na široko odprem vrata in se nadiham svežega zraka. Sledi koncentracija, zadnjih nekaj sekund pred startom pa se s sovoznikom nikoli ne pogovarjava, saj se zavedava, kako zahtevna naloga naju čaka.«

Zadnja dva relija v Španiji in Veliki Britaniji bo lahko odpeljal sproščeno, z mislimi pa je že v letu 2014, ko bo prva etapa prvega relija Monte Carlo potekala pred domačim pragom, skozi mestece Gap: »Na dirkalniku bom imel kot svetovni prvak številko ena. Voziti doma bo zame nora izkušnja, ki se je že veselim.« Bo Ogierju uspela podobna vladavina kot njegovemu rojaku Loebu?