V noči na četrtek so v daljavi že videli luči Lampeduse. A dober kilometer pred izkrcanjem na kopno, kjer bi se poskušali kot nezakoniti priseljenci poskriti pred deportacijo ali pa zaprositi za azil, je barka začela toniti. V obupu so ljudje, ki so zbežali pred vojno in revščino, na ladji zakurili ogenj in poskakali v vodo. Njihov poziv na pomoč je prišel prepozno. Večina jih je utonila.

Z eno največjih posamičnih tragedij migrantov na pragu osemindvajseterice se je problematika priseljenskih tokov ponovno vrnila v središče pozornosti Evropske unije. Nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi je z libijskim voditeljem Moamerjem Gadafijem sklenil dogovor o hitri deportaciji migrantov, še preden so oblasti sploh ugotovile, ali so upravičeni do azilantskega statusa. Z Gadafijevim padcem je izpuhtel tudi ta dogovor, ki ga je evropsko sodišče za človekove pravice lani obsodilo kot jasno kršitev konvencije o statusu beguncev.

Članice Evropske unije, ki mejijo na Sredozemsko morje, v preteklosti niso poskušale tokov migrantov odvrniti le z gradnjo visokih ograj, kot v primeru španskih enklav v Maroku, temveč tudi s pomočjo političnih dogovorov s tamkajšnjimi avtokrati. Arabska pomlad za Evropo ni predstavljala samo izziva glede sprejemanja koherentne politike do avtokratskih režimov, ki so se znašli pod udarom ljudskega stremljenja po svobodi, dostojanstvu, demokraciji in enakopravnosti. Evropska unija je bila nenadoma soočena tudi s spremenjenimi potmi migrantov in njihovim skokovitim povečanjem v letu 2011 predvsem iz Libije in Tunizije. Prav tako so se tokovi spremenili na jugovzhodnem kraku Evropske unije, potem ko je Grčija na meji s Turčijo zgradila ločitveno ograjo.

Čeprav so se tokovi migrantov spremenili, so prve vstopne točke v Evropski uniji ostajale Španija, Italija in Grčija. Vse je evropska finančna kriza močno prizadela, migrante pa so tamkajšnji državljani v radikalizaciji političnega prostora še bolj začeli dojemati kot grožnjo že tako zasičenim trgom delovne sile. Evropska unija se je uvodoma zaščitniško odzvala kot »utrdba Evropa« z začasno omejitvijo prostega pretoka ljudi v schengenskem prostoru. Še vedno se v Evropi, podobno kot tudi v drugih delih sveta, vse bolj globaliziranih migracijskih tokov ne dojema kot priložnost za lokalna gospodarstva. Nezakonite priseljence se pogosto razume zgolj kot kriminalne prestopnike oziroma humanitarni problem. Doslej se v evropskem razmišljanju, kako zajeziti tok migrantov, še ni utrdila miselnost, da se dekriminalizira njihov nezakoniti prihod v EU, se jim v posameznih deficitarnih panogah ponudi začasna delovna mesta in pozneje omogoči repatriacija. Tragedija pred Lampeduso terja ponovni premislek, ali lahko migranti za Evropo predstavljajo kaj več kot zgolj statistiko.