Priznam, vse to jemlje dih. Tjaša bi lahko rešila Slovenijo. Brez problemov bi nadomestila kakšnega od protagonistov v oddaji Tarča, kjer so bili vsi videti kot pogrebci. Pokopavali so državo in prihodnost. Minister za gospodarstvo Stanko Stepišnik je o pokojni deželi govoril vse najlepše, medtem ko je finančni minister Uroš Čufer skopo telegrafsko sporočal diagnozo smrti. Malo veselja ob pokojnici sta pokazala Igor Lukšič in Janez Janša. Prvi z mislijo na svetle nove čase, ki sledijo, drugi na katastrofičen razplet ob novih upravljalcih iz Bruslja. Samo Hribar Milič je poizkušal še malo analizirati okoliščine, ki so pripeljale do smrti, medtem ko je Dušan Semolič emocionalno ugotavljal, da smo vsi v bistvu že z eno nogo v grobu. Celotno sedmino je vodil Slavko Bobovnik, ki ni natančno vedel, kaj naj počne s pogrebci. Naj jih tolaži ali okara? Naj jih zaslišuje ali boža? Naj jih jemlje resno ali pa vsi le igrajo žalost in zaskrbljenost? Naj sam sebe razume kot voditelja predvolilne oddaje, torej spopada za pokojničino dediščino, ali kot zamenjavo za Uroša Slaka, ki nas je prej ob četrtkih histeriziral s Pogledi Slovenije? Vsi so se nam na koncu malo zasmili. Že zaradi tega, ker so morali za tistimi pulti stati kot ministranti.

Malo se nam je zasmilila tudi Miša Molk, ko je vodila Slovensko popevko. Na vsak način je hotela oživiti nekaj, kar je že dolgo priključeno na umetno dihanje. Pri vseh talentih, evrovizijah in resničnostnih šovih je Slovenska popevka klinično mrtva. Tudi ideja, da je vsaka pesem posvečena enemu ministru, je šla v to smer. Smer mašne zadušnice. Še sreča, da so se tam pojavile izvajalke z nemogočimi stajlingi in še manj privlačnimi glasovi, da smo lahko to izgubo prenesli brez pretirane žalosti. Z izjemo Mance Špik. Ona je veliko več kot le interpretka idej drugih. Izžareva nekaj, kar pomirja. V elegantni črni obleki, ki jo je skreirala sama. Nam je pa prireditev odprla oči. V odjavni špici smo lahko videli, da je na nacionalki ogromno ljudi, ki delajo. Videli smo tudi, da ima nacionalka velik studio. In da ima nacionalka še večji revijski orkester. Ter da so tudi umetniki navadni ljudje, ki odhajajo v pokoj.

Skratka, ko bomo dokončno pokopali in zapustili to lepo deželo, si bomo lahko privoščili veliko poslovilno slovesnost na naši nacionalki. Orkester bo igral do konca. In že zdaj se lahko organizira tombola, kjer bo glavni dobitek nekaj posebnega. Zmagovalec bo lahko deželo pridnih rok zapustil zadnji in ugasnil luč…