To je bil čas, ko je bila prihodnost nekaj čisto drugega, kot je sedanjost. Najbrž je kdo predvideval (ali se bal ali upal ali celo delal za to), da bo približno tako, prevladovale pa so čisto drugačne predstave o prihodnosti. Seveda se je izkazalo, da protislovne. Nobenega razloga nimamo, da bi dvomili, da je danes drugače. Če bi se bili zmožni učiti iz preteklosti, bi se morali najprej vprašati, česa ne vemo. V to smer gre zahteva po transparentnosti delovanja države in njenih organov. Toda kaj se izkaže? Transparentnost ima meje; v določeni točki neha biti funkcionalna.

Za zgled nam ni treba daleč. Mišiča oziroma njegovo kandidaturo so napadali vsi po vrsti, mediji in politika. Pa so tudi vsi vedeli, za kaj gre? Kaj če je imel Mišič v žepu kakšen dober posel, recimo, s Kitajci? Tega seveda ni smel izdati ali pa adijo, posel. V tem hipotetičnem primeru je edini način, kako bi Mišič javnosti dokazal, da je primeren kandidat, prav tisto, česar ne sme napraviti, da bi ostal primeren. Če bi povedal, zakaj je primeren, bi spodnesel posel in samega sebe. Za tiste, ki odločajo o njegovem položaju, velja podobno: če izdajo, zakaj je Mišič primeren, naredijo poslovno škodo. Javnost torej ne sme izvedeti, zakaj je Mišič primeren. Vendar Mišičeva kandidatura sproži medijski vihar, v katerem neki kolumnist razmišlja o tem, da Mišič ne sme razkriti, zakaj je primeren, in da tega seveda ne smejo niti njegovi nadzorniki, pri tem pa z nesrečno izbranim zgledom stori prav to: ugane, za kaj gre... Bi bil dober zaplet, ne? In kaj bi bilo krivo za propadel posel? Če že ne sama transparentnost izbire, pa zagotovo hrup, ki je zaradi nje napolnil javni prostor.

Iz vsega lahko izpeljemo fikcijo. Vendar ima zaplet, ki ga dajem za zgled, tudi logično podlago. Je edini razlog, ki si ga lahko predstavljam, da je bil Mišič izbran kljub pritiskom javnosti. Kolikor poznam domače razmere, je presenetljivo samo to, da skrivnost še ni bila izdana (s čimer bi se elegantno znebili tudi Mišiča). Le zaradi tega lahko še sumimo, da mogoče ni bilo nobene skrivnosti – da je bilo res vse teater, zadaj pa kakšna korupcija. Kot rečeno, ne vemo. Če bi vedeli, bi bilo že vse odločeno, Mišič bi bil v kotu, posel (če obstaja) pa izgubljen.

Mediji bi lahko bolj cenili to, kako transparentno je potekala ta izbira, namesto da so vili roke in si pulili lase. Tako – pred očmi javnosti – bi mogoče morala potekati vsaka izbira vodilnih kadrov. Tu pa se zdi, da nas je transparentnost bolj motila kakor ne. Mogoče nam Mišič ni všeč, a saj niso izbirali mistra Slovenije. Da je prišel iz vladnih vrst, je za ta scenarij nepomembno. Kdor ima v žepu dober posel, bi moral biti v poslovnem svetu dobrodošel, od koder koli bi prišel.

Toda kako naj vemo, ali so res obstajali racionalni razlogi za njegovo izbiro? Na to lahko dobimo odgovor šele, ko mine kritični čas. Denimo, po sklenjenem poslu. Se pravi kmalu. Vendar je vročica že popustila in »afera Mišič« medijsko ni več zanimiva. Ne kliče to najprej k manj histerični praksi spremljanja novic? Za to, da bi dobili popolnejšo sliko, niti ni Mišič tisti, ki ga je treba spremljati, temveč so to njegovi nadzorniki.

Če bi se bili zmožni iz zgodovine česa naučiti, bi upoštevali, da obstajajo stvari, ki jih ne poznamo, a lahko ovržejo vse naše dosedanje presoje in konstrukte. Seveda ni v naši naravi, da bi to upoštevali. Opazili bi tudi, da obnavljamo prežvečene in že izpljunjene ideje. Ena takih je »pobuda«, da bi poslanci prejemali minimalno plačo. Zlahka prepoznamo zamero, vendar ideja spodnaša samo sebe. Volili bi pač samo še bogate (ki jim je vseeno, kakšno plačo bodo imeli, ker bodo upravljali finančne mehanizme), njihove plačance in mogoče še kakšne zanesenjake. Oblasti ne moremo držati na kratko z nizkimi plačami, le z odgovornostjo. Hitler je najprej z velikim pompom ukinil kanclersko plačo, kakor da bo delal zastonj, potem pa si je stran od javnosti dodelil predsedniško.

Druga priljubljena krilatica je, da je treba dati »moč ljudem«. To se zlahka izteče v moč drhali. Oziroma glede na znano razcepljenost več različnih, med seboj vojskujočih se drhali. Niso v boju proti korupciji redno najglasnejši tisti, ki se z njo v naslednjem koraku okoristijo? V boju za »moralno družbo« pa tisti, ki bi, če bi zanje uporabili njihova lastna merila, obveljali za najbolj nemoralne? Od kod misel, da bi bila kakšna neposrednejša oblika demokracije bolj pravična? Ker so ljudje po naravi pravični? Ker nam tako govorijo izkušnje? Toda če nasprotujemo tem predpostavkam – kar nedvomno moramo –, mar s tem dejansko ne zagovarjamo teokracije, vladavine razreda, ki ima jasen kodeks ravnanja in s svojo nespremenljivo strukturo zagotavlja, da bo ta kodeks veljal še naprej? Po kodeksu se namreč lahko ravnamo samo v obrednih praksah in institucionaliziranih razmerjih; v drugačnih okoliščinah takoj nastanejo luknje in razpoke. Če pa teokracije ne zagovarjamo, tudi kodeks ravnanja (»nova etika«) ne bo rešitev. To prizadevanje pelje v protislovja, ki jih zgoščeno povzame Jon Stewart: Bela hiša ne dovoli, da bi sirska vlada nad uporniki uporabljala kemično orožje. Ubijati jih morajo organsko!

Zlasti pa nas noben kodeks ne bo rešil pred prvo težavo. Samoumevnost, s katero so napadali Mišiča, spomni na čas, ko smo z enako samoumevnostjo branili nekega Šešlja. A če bi si vedno privoščili luksuz, da najprej premislimo, marsikdaj ne bi napravili ničesar. Vedno znova bi čakali na »več informacij«. Včasih je aktivizem edini način, da kaj napravimo, čeprav lahko potem vznikne vprašanje, ali je bilo vredno (ali so doseženi cilji skladni s pričakovanji). Če je prihodnost, ki šteje, latentno navzoča že v naši sedanjosti, bi se to lahko večkrat vprašali že zdaj.