S to metodo Villalonga zabavno ilustrira zadrego zgodovinskega romana, ki se opira na posredne dokaze in bele lise, ki jih zgodovinar/pisatelj zapolnjuje s svojo interpretacijo, pa tudi na fiktivno naravo konstrukcije literarnega kozmosa. Hkrati namreč »izvemo« dovolj, da nas domišljija ponese ne le na čarno mediteransko posestvo in v njegov slikovit, še vedno precej srednjeveški vsakdan, ampak nam delo skozi don Tonijeve »grehe« mozaično slika družbeni, intelektualni in metafizični diapazon odmaknjene aristokracije ter prevladujočega duha mišljenjskih, moralnih in tehničnih novosti, ki sta jih v pariško življenje vnesla francosko razsvetljenstvo in Goethe s svojim Faustom kot referenčnim delom o vprašanju dobrega in zla.
Villalonga tako naivni religiozni vikarjevi optiki blago ironično zoperstavlja radovednega in odprtega, a tudi krutega, prešuštnega in lažnivega plemiča, ki jima kot tretji pol nasproti stoji blagost vseodpuščajoče »Penelope«. Če torej sledimo Villalongovim namigom, da resnična zgodovinskost ni možna, lahko ob tem zabavnem in inteligentnem romanu rečemo vsaj to, da je avtorju uspelo predstaviti eno od možnih podob tedanje percepcije sveta.
