Ministrstvo za kulturo je zakonu o knjigi, ki ga je v javno obravnavo poslalo julija in je trenutno pred medresorsko obravnavo, spremenilo ime v Zakon o enotni ceni knjige (ZOECK). Kritiki so namreč opozorili na nesmiselnost tega, da bi v zakonu o knjigi prav vsi členi govorili o eni sami zadevi, to je – ceni.
Kritiki zakona menijo, da si je prvotno ime nadel zato, da ne bi pritegnil pozornosti institucij, pristojnih za varstvo konkurence. Za mnenje smo zaprosili ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, kjer pravijo, da je »dopustnost navedenih omejitev treba presojati skladno s testom sorazmernosti in presoditi, ali v konkretnem primeru prevlada javni interes nad prostim nastopanjem na trgu«.
Na kulturnem ministrstvu menijo, da javni interes prevlada: v interesu javnosti namreč ni »bestsellerska kultura in mcdonaldizacija družbe«, pač pa knjigarne, ne le kot prodajni, temveč kot kulturni prostori. Končna beseda bo padla v medresorskem usklajevanju, kjer bo ministrstvo za gospodarstvo določbe zakona skrbno preučilo, napovedujejo.
Enotna cena za šest mesecev
Ministrstvo je utemeljene pripombe v javni razpravi večidel upoštevalo in tako zakon v drugi različici prinaša ključne popravke, ki pa ne zadevajo samega bistva zakona. Kot najpomembnejše se znižuje obdobje veljavnosti enotne cene knjige s prejšnjih dvanajst na šest mesecev. Še vedno pa gre za zakon, ki poskuša zaščititi knjigarno kot kulturni prostor. Tretjino knjig pri nas prodajo knjigarne, tretjino trgovci, tretjino pa direktna prodaja (internet, telefonska prodaja, knjižni klubi). V zadnjih letih je najbolj padla knjigarniška prodaja, kar obstoj knjigarn seveda ogroža. Predvsem trgovska in direktna prodaja temeljita na nižjih cenah od knjigarniške, zato zakon pravi, da se mora knjiga prvih šest mesecev odslej povsod prodajati po isti ceni.
Za predmet javnega interesa zakon torej razglaša knjigarne, ki prodajajo raznolik kakovosten program in jim »nelojalno konkurenco« predstavljajo trgovski centri, ki jim ekonomija obsega, torej veliko število prodajnih mest z neprimerljivo višjo frekvenco obiska, omogoča prodajo najbolj prodajljivega po najnižjih možnih cenah. Predlagatelj računa tudi na daljnosežne posledice ščitenja knjigarn. Če jih zavaruje, se ne bodo zapirale. Če se bodo obdržale, bodo knjige bralcem dostopne. Kupovanje knjig pomeni višanje naklad in posledično najbolj zaželeno – padanje cen. Taki so predlagateljevi upi.
Kakor v knjigarni, tako na bencinskem servisu
Ime zakona morda daje vtis, da bo za kupca odslej vse drugače, a še zdaleč ni tako. Zakon ne določa, kakšno ceno naj knjigi določi založnik, pač pa določa le, da mora biti šest mesecev na vseh prodajnih mestih enotna. Cenovne politike v maloprodaji torej ne določa več prodajalec, pač pa založnik. Ali bodo kupci knjige v trgovskih centrih odslej kupovali po višjih cenah, ostaja odprto vprašanje, saj je odvisno od tega, kakšne cene bodo določili založniki. Zakon v prodajo knjig pravnim osebam (torej prodajo trgovcem) ne posega in torej v tem segmentu ne posega v »svobodno gospodarsko pobudo«, na katero se sklicujejo kritiki.
Zakon za kupce zahtevnejše literature spreminja to, da se jim ponjo ne bo več splačalo v založnikovo knjigarno, kjer je navadno cenejša glede na konkurenčne knjigarne. Prav tako je ne bo dobil ceneje, če jo bo naročil na spletni strani založnika, po telefonu ali prek knjižnega kluba. Majhni založniki so te poti prodaje razvili prav zaradi slabe knjigarniške prodaje. Založnik Jože Piano meni, da tega izpada prihodka ne bodo nadomestili s prodajo v knjigarnah. Zakon prinaša še tri omejitve glede popustov: svojim študentom jih prvih šest mesecev ne bodo mogle več ponujati akademske knjigarne, na promocijskih dogodkih in knjižnih sejmih pa so omejeni na 20 odstotkov.
Zakon torej izenačuje kupca knjig, ki zahaja v trgovski center, in kupca, ki ima raje knjigarne. Na vseh prodajnih mestih do iste knjige dostopa po isti ceni: v knjigarni, trgovskem centru, trafiki, na bencinskem servisu, pošti. Je to tudi že zadosten razlog, da kupec po želeni izvod pogosteje zaide v dobro založeno knjigarno, kjer bo lahko ne le kupil knjige, pač pa v miru prebral odstavek ali dva, popil kavo, se družil, naletel na javni dogodek in na še kakšno dobro knjigo, ki je ni pričakoval? Zaradi drugih dejavnikov najbrž ne. Ima pa ministrstvo možnost učinek zakona maksimizirati tako, da kupce o tem ustrezno obvesti. Tako meni tudi Tanja Tuma, ki predlaga bolj marketinški pristop pri obveščanju o dobrih plateh enotne cene.
Zakon, ki ima stališče
Zakon je pomemben, ker je z njim ministrstvo aktivno stopilo v bran ožje definiranega javnega interesa, s tem ko je jasno povedalo, da želi podpirati tisti segment založništva in knjigotrštva, ki deluje po višjih standardih kvalitete. Od tod ostre kritike nasprotnikov zakona, ki menijo, da si te pravice ministrstvo ne bi smelo vzeti. Direktor založbe Učila International Srečko Mrvar ugotavlja, da je iz zakona očitno, da želi ščititi predvsem interese naše največje založbe. Predlogu prve različice zakona je ugovarjal z oceno, da lahko tiste založbe, ki so poleg knjigarniške prodaje razvile tudi prodajo trgovcem, kar takoj zaprejo vrata. »Sprejemanje rešitev, ki polovici panoge morda koristi, obenem pa drugi polovici povzroči nepopravljivo škodo, je absolutno nesprejemljivo,« pravi.
Podobno meni direktorica naše največje splošne knjižnice, Mestne knjižnice Ljubljana, Jelka Gazvoda. Navedeni razlogi za sprejemanje zakona po njenem niso dejanski cilji. »Namen je onemogočiti in izločiti nelojalno konkurenco med samimi založniki, saj na trgu konkurirajo tudi založniki, ki s slabo kvaliteto in nizko ceno izrivajo tiste, ki poslujejo normalno.« Ne verjame, da bo samo enotni ceni knjige to uspelo. Po njenem bi bilo uspešneje, če bi z zakonom določili založniške standarde, denimo usposobljenega urednika, lektoriranje, kontrolo prevoda in drugo.
Pasiven ukrep za ferplej
ZOECK je mogoče oceniti kot pasiven ukrep, ki bolj kot za spodbujanje prodaje končnim kupcem skrbi za ferplej, za enakopravnost med vsemi prodajalci knjig. Zdi pa se, da bi slovenskemu knjižnemu trgu mnogo bolj koristil kakšen »agresivnejši« ukrep, ki bi neposredno vplival na zvišanje prodaje končnim kupcem.
Poglejmo nekaj možnosti. Za naš knjižni trg velja, da lahko na njem kupimo zelo kakovostne izdelke, vendar tudi izjemno nekakovostne, kot opozarja tudi Jelka Gazvoda. Knjiga je v tem pogledu drugačna, »v drugih panogah 'škart' izdelki ne morejo na trg«, pravi predsednik Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Zdravko Kafol. Ministrstvo urejanje »minimalnih založniških standardov« napoveduje v Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 (NPK). Ker smo Slovenci razmeroma dobri bralci in slabi kupci knjig, do dviga prodaje ne bo prišlo brez nacionalnih kampanj prodaje knjig. Ta ukrep je prav tako predviden v NPK.
Ker zakon odpravlja »nelojalno konkurenco«, je smiselno opozoriti, da so druga vrsta nelojalne konkurence pri nas tudi splošne knjižnice v tistem segmentu, kjer z javnimi sredstvi kupujejo nesorazmerne količine uspešnic, s čimer knjigarnam seveda odžirajo del prihodka. Problema se ministri doslej niso niti skušali lotiti. Največji izziv za ministra Uroša Grilca pa je gotovo odprava DDV na tiskano in e-knjigo, ki je NPK niti ne omenja. Mnogi so prepričani, da je ministrstvo dalo prednost ZOECK, ker bo predvidoma brez učinkov za državni proračun. Ministrstvo je torej ubralo lažjo pot.
