Zgodbe, ki te odpeljejo v višave

Za razstavo smo naredili časovni prerez in izbrali nekaj najbolj pomembnih projektov od začetkov do danes; odločili smo se, da predstavimo lutke, ki so bile zamišljene in oblikovane izključno za televizijske oddaje in nanizanke. Tako je razstavljen Kljukec iz Kljukčevih dogodivščin, Radovedni Taček, nekaj likov živali iz nanizanke Zverinice iz Rezije, Zajček Bine, papiga Kakadudu iz nanizank Ribič Pepe, pa Mišek Mokedaj,  lutke iz nanizanke An ban pet podgan, od prve lutkovne serije Butalci pa smo vključili fotografije in nekaj scenarijev. Naslednjo razstavo, ki bo, kot upamo, pripravljena prihodnje leto, pa nameravamo nameniti vsem projektom, ki so v tem obdobju nastali v sodelovanju z lutkovnimi gledališči, največ z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, a tudi z Lutkovnim gledališčem Maribor in Lutkovnim gledališčem Dravlje.

Že v devetdnevnem eksperimentalnem programu, ki so ga decembra 1957 oddajali z Gospodarskega razstavišča, je bilo od skupno nekaj ur poskusnega programa na dan 10 do 15 minut namenjenih lutkam. V otroškem bloku sta kot voditelja programa nastopali dve lutki, Mihec in Maja, ki ju je vodil Črt Škodlar in sta predstavljali televizijska voditelja. Ti dve lutki sta se nato v izpopolnjeni oddaji v etru ponovno pojavili 28. oktobra 1958, ko se je začelo uradno predvajanje programa Televizije Ljubljana, lutkovne oddaje pa so bile po tem na sporedu ob sobotah in nedeljah. Vzporedno je nastal tudi cikel TV slikanica, leta 1962 pa so že pripravili prvo lutkovno serijo Butalci. Zamisel zanjo je dal Jože Rode, ki je bil pravzaprav pionir priredb literarnih besedil oziroma dramaturških obdelav kakršnih koli tekstov za televizijsko uporabo.

Po podatkih, izbrskanih iz arhivov, ni bilo nobenih odzivov v smislu kritik ali česa podobnega, bile pa so najavljene v dnevnem časopisju in poznali so jih vsi; tudi otroci smo jih radi gledali. Leta 1964 so v Sloveniji namerili 70.000 televizijskih naročnikov, kar je bilo za takratne razmere kar veliko.

Žal je bila serija Butalci predvajana v živo in ni arhivirana, saj do leta 1967 oziroma 1968 oddaj ni bilo mogoče shraniti na trakove – oziroma je bilo teh premalo, zaradi česar so bili primorani marsikatero oddajo izbrisati in narediti prostor za nove. Podobno ni bila arhivirana prva sezona Kljukčevih dogodivščin (1964), medtem ko je nekaj epizod druge sezone Kljukca (1965) posnetih na filmski trak in ohranjenih. Leta 1967 so snemali serijo Drejček in trije Marsovčki, ki je prav tako ohranjena in je bila pred leti tudi tehnično obnovljena. Ohranjena, posodobljena in tudi že večkrat ponovljena pa je bila zadnja serija Kljukca (1968). Nekaj epizod je dosegljivih tudi na DVD-nosilcih.

Temelj je bila slovenska klasična in visoko kakovostna literatura za otroke, a tudi narodno izročilo, fascinira pa me dejstvo, da je bilo poleg slovenske literature ogromno besedil izbranih iz svetovne klasične otroške literature in zakladnice pravljic. Največje zasluge za obširno uporabo lutk je prav gotovo imela dolgoletna urednica oddaj Milena Ogorelec, ki je leta 1962 začela serijo TV slikanica, v okviru katere je bilo pripravljenih kar nekaj lutkovnih oddaj. Dve leti kasneje je preoblikovala in preimenovala ciklus oddaj Tik-tak, ki so bile na sporedu vsak teden, po letu 1970 pa je ciklus znova nadgradila in poimenovala Z besedo in sliko. Nastajale so še bolj zahtevne in kvalitetne oddaje.

Željá za različne projekte je bilo vedno veliko, možnosti za realizacijo pa žal nekoliko manj. Bilo je nekaj daljših prekinitev. Med letoma 1986 in 1997 je bilo na primer prehodno obdobje, ko smo izpolnjevali in zapolnjevali naš program na drug način. V tem času se je Slovenija osamosvojila, stvari so se spremenile in kar naenkrat smo morali z enakimi sredstvi ustvariti veliko več programa. V tem obdobju zato nismo delali večjih serij, se je pa predvajala na primer oddaja Radovedni Taček. Hkrati pa so nastajale tudi zelo kvalitetne mozaične oddaje za otroke in mlade in igrani program. Toda vse to zahteva čas, sredstva in ustvarjalce.

Mislim, da humor. Imela je obsežno besedilo ter široko in poglobljeno razlago, ampak to vse na duhovit, prijeten ter prikupen način. Pomembno je bilo tudi prijateljstvo in zavezništvo med Tačkom in Markom (dramskim igralcem Markom Okornom, op.p.). Zagotovo pa je Taček ostal v zavesti vseh gledalcev predvsem zaradi animatorja in interpretatorja Tačka Naceta Simončiča.

Res je, Kljukec je nekakšen arhetip otroške duše, najbolj nedolžno želi slediti navodilom odraslih in narediti dobro, a to vedno stori v napačnem trenutku. To je pravzaprav izhodišče klasične komedije. Moram reči, da smo pred leti poskusili oživiti Kljukca, ampak nekako ni šlo. Duh Naceta Simončiča kot Kljukca je bil tako enkraten in neponovljiv! Bila pa bi zelo vesela, če bi našli čas in sredstva za obnovitev, remake te serije, ampak se zavedam, da ta trenutek za to ni možnosti. Je pač tako, da mora otroški in mladinski program zapolnjevati široko paleto različnih vsebinskih in žanrskih zahtev; veliko šteje že to, da se lutke v etru skorajda redno pojavljajo iz leta v leto. V obdobju zadnjih petnajstih let so bile tako pomembnejše lutkovne serije An ban pet podgan, Pozabljene knjige naših babic, Vesela hišica ter ciklus treh serij Bisergora.

Prek lutk ali zgodb, ki so posredovane v okviru lutkovnega sveta, otrokom posredujemo vsebine, ki jih učijo, navdihujejo, jim pomagajo najti rešitve iz težav, blažijo njihove strahove, jih razveseljujejo in nasmejejo. Tako kot najljubše igrače doma jim lahko predstavljajo izhod in tolažnika. Ob tem pa se moramo ustvarjalci zavedati, da morata sama vsebina in način, kako je ta vsebina prikazana, mladega gledalca pritegniti – z zgodbo, ki te očara, pritegne in odpelje v višave.