»Če kdaj nameravate proti zahodu, to storite na moj način, to je po avtocesti, ta je najboljši, imejte se dobro na route 66.« Citat je še najmanj neroden prevod legendarnega verza legendarne pesmi, ki so jo izvajali legendarni izvajalci. Prvi leta 1946 Nat King Cole, pozneje pa med drugimi Chuck Berry, Rolling Stones, Depeche Mode, Nancy Sinatra... A najbolj legendarna stvar pri vsem skupaj je tista, ki jo pesem opeva, tista, zaradi katere je nastala. To pa je bržčas najbolj slavna cesta na svetu, 3945 kilometrov dolga pot med Chicagom in Los Angelesom, legendarna »route 66«.

Glavna cesta Amerike ali mati vseh cest sta le dve izmed mnogih imen, ki sta se je prijela in s katerimi jo označujejo še danes, pa čeprav je minilo že 28 let, odkar so jo zaprli. In ravno toliko, odkar so posamezne odseke priključili drugim cestam, jih spremenili v državne ali lokalne ceste in zasebne dovoze ali pa je zob časa začel skrbeti za to, da so za vedno izginili. Na to, da je tam nekoč potekala cesta, pa spominjajo le še obcestni kamni in drogovi.

Migracije proti zahodu

Čeprav so se ideje o cestni povezavi med dvema deloma ZDA pojavljale že v 19. stoletju, sta jo šele v drugem desetletju 20. stoletja močneje začela promovirati pomembna podjetnika Cyrus Avery in John Woodruff. Njuno lobiranje pa je imelo natančno določen cilj – vzpostaviti cestno povezavo med Chicagom in Los Angelesom. Začetek udejanjenja ideje je predstavljal nacionalni program avtocest in cestnega razvoja iz leta 1916, besede pa so meso postale šele deset let pozneje. Za uradni rojstni datum »route 66« tako velja 30. april 1926, ko so uradniki v Springfieldu prvič predlagali njeno ime, pa čeprav je bila v celoti tlakovana šele leta 1938. Tudi za to pa so bili potrebni močno lobiranje in precejšnji napori omenjenih gospodov, ki sta bila med drugim zaslužna za ustanovitev posebnega združenja z imenom »U.S. Highway 66 Association«. To se je ukvarjalo predvsem s promoviranjem in pozivanjem o izpolnitvi ideje o tlakovanju ceste po vsej njeni dolžini, med te dejavnosti pa je spadalo tudi tekmovanje v teku oziroma pešačenju med Los Angelesom in New Yorkom, pri čemer je pot do Chicaga v celoti potekala po »route 66«. In napori so obrodili sadove – tekmovanje je pritegnilo veliko medijske pozornosti, tekače je na poti pozdravljalo ogromno ljudi, izmed 199, ki so 4. marca 1928 štartali v Los Angelesu, pa jih je na cilj v New York 26. maja prispelo vsega 55.

S podobnimi akcijami in že omenjenim popolnim tlakovanjem, s čimer je to postala prva v celoti tlakovana avtomobilska cesta v ZDA, je »route 66« postajala vedno pomembnejša prometna žila. V 30. letih minulega stoletja so za njeno dodatno obremenitev poskrbele selitve številnih družin, ki so jih v iskanju posla v kmetijstvu na zahod pregnale peščene nevihte in huda suša. Povečan promet pa je imel seveda številne posledice. Manj prijetno so predstavljale mnoge nesreče, ki so bile v tistih časih predvsem posledica zelo nevarnih odsekov, zaradi česar se jih je kar nekaj prijel tudi vzdevek »krvavi 66«. Te odseke so zato v prihajajočih letih spremenili in jih naredili varnejše. Prijetnejšo posledico pa je predstavljal hiter razvoj območij ob cesti. Ta je namreč tekla mimo številnih manjših mest, v katerih so v njenem povečanem prometu hitro prepoznali možnost za zaslužek in razvoj.

Turistična zanimivost

Že v drugi polovici 30. let so se tako ob cesti začeli pojavljati številne restavracije, hoteli, moteli, servisne postaje, bencinske črpalke in manjše trgovine, ki so kmalu začele rasti kot gobe po dežju. Leta 1940 so v San Bernardinu ob cesti odprli prvo restavracijo s hitro prehrano McDonald's, ki se je pozneje hitro razvil v največjo verigo restavracij na svetu. Med drugo svetovno vojno se je zaradi razvijajoče se orožarske industrije v Kaliforniji znova povečalo število migracij proti zahodu, v 50. letih pa je »route 66« postala glavna cesta za vse, ki so se odpravljali na dopust na zahodno obalo. V vmesnem času so številni odseki ceste doživeli velike spremembe, tako v sami trasi kot v obliki širitve na več pasov, predvsem pa so cesto na več mestih speljali tako, da so naredili obvoz mimo večjih mest, s čimer so voznikom omogočili, da so se izognili zastojem v mestnem prometu.

Začetek konca za »route 66« je pomenil že dogodek iz leta 1956, ko je predsednik ZDA Dwight Eisenhower podpisal listino z nazivom »Interstate highway act«, s katerim naj bi ZDA zgradile mrežo avtocestnih povezav po vsej državi, pri čemer se je zgledoval po Nemčiji. V prihodnjih letih so skladno z razvojem industrije in bolj sofisticiranimi načini postavitve cest projektanti med posameznimi mesti iskali vedno bolj neposredne povezave, ponekod pa so dolge odseke novih, širših avtocest postavili vzporedno z obstoječo »route 66«. Posledično se je promet na omenjeni cesti zmanjševal, ponekod pa so cesto sploh popolnoma nehali uporabljati. Uradno je nehala obstajati in je izginila z zemljevidov konec junija 1985, nadomestilo pa jo je več različnih odsekov avtocest, medtem ko enotne oznake za cesto med Chicagom in Los Angelesom, velemestoma, ki ju je skoraj 60 let povezovala »route 66«, od takrat ni več.

A za to, da so poleg že opisane usode posameznih odsekov lepšo prihodnost dočakali tudi nekateri drugi, so kmalu začele skrbeti številne organizacije znotraj posameznih zveznih držav, skozi katere je potekala originalna »route 66« – Illinois, Missouri, Kansas, Oklahoma, Teksas, Nova Mehika, Arizona in Kalifornija. Predvsem po njihovi zaslugi so namreč posamezni deli ceste in zgodovinski objekti ob njej zaščiteni, in čeprav povsem v celoti »route 66« po originalni trasi ni več mogoče prepeljati, je z natančnim načrtom in izkoriščanjem nekaterih alternativnih tras to v večjem delu še vedno izvedljivo. Takšno popotovanje po »route 66« predstavlja tudi prav posebno turistično zanimivost.