Pravljica za lahko noč

Kar zmoti razmišljujoče že pri tem uvodu, je dejstvo, da se Američani, še posebej pa ravno v Yosemitskem naravnem parku, že dolga leta trudijo popraviti napake, ki so jih delali v preteklosti, ko so medvede predstavljali kot atrakcijo, jih množično hranili pod posebej postavljenimi tribunami, fotografirali ipd. in tako zabredli v precejšnje težave s to vrsto. Luskovec ne pove, da se sedaj trudijo omejevati človekov stik s to živaljo in ob primerih opisanih srečanj alarmirajo čuvaje parka, ki skušajo poskrbeti, da ne pride do konflikta med človekom in živaljo. Da imajo programe preganjanja medveda z urbanih območij s plašenjem, solzivcem, gumijastimi naboji in na koncu, če ostalo ne zaleže, tudi z odstrelom. Da skrbijo, da se medvedi ne hranijo na smetnjakih, in zato uporabljajo »bearproof« smetnjake, ki jih žival ne more odpreti in se iz njih hraniti. Ne napiše nič o ameriškem strokovnjaku za medvede dr. Sethu Wilsonu, ki je na letošnjem obisku pri naših raziskovalcih z biotehnične fakultete tudi predaval po Sloveniji in opozarjal na napake, ki jih počnemo, pravzaprav ponavljamo za njimi. Ne napiše nič o gospodarski škodi na domačih živalih niti o napadih na ljudi in hišne živali, še manj pa ga seveda zanima pravi prostor, divjina, kamor medved sodi in kjer bi se dobro počutil.

Zanima ga le osladni prizor navideznega sožitja divje živali s homo sapiensom, ob katerem me spreleti srh, pa ne zaradi strahu pred to čudovito živaljo, temveč zaradi situacije, v katero smo jo ljudje postavili tudi po zaslugi tako neumnega pristopa, kot ga s tem člankom demonstrira Luskovec.

Njegovo nadaljnje pisanje je tvezenje o zgodovini odstrela te vrste in zgražanje nad lovci. Na začetku sicer opiše zgodovino izrivanja te vrste iz evropskega prostora, zasluge za ohranjanje tako okolja kot posameznih vrst pripiše plemiškim družinam iz zgodovine in na koncu pove, da so se po razpadu Avstro-Ogrske z agrarno reformo razmere za medveda poslabšale in je njegova populacija na Slovenskem v letu 1940 dosegla številčnost 60 do 80 osebkov. Za leto 1966 priznava Luskovec že številčnost 160 osebkov in ob tem slikovito opiše politično obračunavanje Broz-Ranković. Seveda se ni jasno izrazil, ali je za po njegovem medvedjo krizo odgovoren prvi ali drugi. Verjetno kar oba.

Nato pa se kljub zgledno urejenemu pravnemu statusu po njegovem zgodi »svojevrsten lovski holokavst«, in v nadaljevanju opiše lov na medveda ter se zgraža nad trofejo, predvsem mu gre v nos medvedje spolovilo. Izpostavlja zakonsko zaščito ogroženih vrst in zavrača vsakršno izjemo, ki jo pozna zakonodaja, da zmanjša konflikt med človekom in medvedom, z možnostjo odstrelitve konfliktnega osebka. Če bi sledil dognanjem raziskovalcev, bi vedel, kako majhen je odstotek problematičnih medvedov, in bi se zavedal, da je taka ali drugačna odstranitev teh osebkov le v prid vrsti, ki ji je mesto v globokem gozdu, nikakor pa ne na dvorišču hiš in na ulicah mest. Kot skrajno sprevrženo opisuje uporabo mesa na podlagi odločbe ministrstva odstreljenih medvedov in popljuva vlado, ki je omogočila, da se to ne zavrže.

Za pravo ravnanje označuje turistično ponudbo lovskih družin Loške doline, kjer so po obisku nekega švicarskega strokovnjaka, navdušenega nad stanjem medvedje populacije, začeli graditi opazovalnice za medvede in na ta konto kopičijo denarce. Obenem pa v zadnjem stavku pisanja pravi, da je medved po srečanju s človekom še ves dan v šoku. Le kolikšen šok je doživela njegova medvedja družina, ko se je v Yosemitskem parku sprehodila med avtomobili? Verjetno ga je nabrala za nekaj let naprej.

V člankih v drugem mediju priporoča pristojnemu ministru branje zgodbe o doživetju srečanja medvedke z mladičem v partizanskih letih. Minister Židan pa se bo sedaj po njegovem pisanju moral odločiti, ali bo neumen in bo podlegel menda mogočnim lovskim lobijem, ti seveda spet po njegovem dirigirajo zavod za gozdove in pristojne na ministrstvu, in podpisal odločbe za letošnjo kvoto odstrela medvedov, ali pa bo po Luskovčevi logiki razumen in z odklonitvijo to preprečil. Najboljši pa bo, če bo upošteval njegov predlog in omogočil naraščanje populacije na vsaj 1000 živali, kar naj bi bil minimalen pogoj za širitev vrste v alpski prostor.

Zanima me, kdo bo to številčnost takrat ocenjeval, saj naj bi jo sedaj le lovci pri štetju ob polni luni, medtem ko zbiranja genetskih vzorcev raziskovalcev medvedjega projekta in biotehnične fakultete sploh ne omenja. Z Valpatičem očitno deli mnenje, da so »podatki o medvedu zastareli, ocene o številu pa zgolj abstraktna ugibanja in ceneno fantaziranje z namenom zavajanja«.

Za Luskovca so očitno vsi, ki se danes ukvarjajo z medvedom, navadni amaterji, ki ne upoštevajo demokratičnih standardov. On, Valpatič in Auerspergi so carji, lovci pa na medvedu le sproščamo prikriti nagon po plenjenju. Prikriti? No, Viki, moj ni nič prikrit, čeprav medveda ravno ne plenim. A pri tem uporabljam tudi razum in upoštevam nujnost trajnostne rabe vseh naravnih virov, ne samo enega delčka, v katerega bi se trenutno zaletaval.