Pred časom mi je neki mlajši novinar zabrusil, da so najini pogledi na gospodarstvo pač različni. Jaz pa sem si mislil, da verjetno niso različni najini pogledi, pač pa je različno najino znanje. Ekonomija je namreč resna veda z aksiomi, hipotezami, teoremi in logiko, ki je ena sama. Če ne veste, da Walrasov zakon velja pri vseh sistemih relativnih cen, ne morete govoriti o vlogi javnega sektorja pri gospodarski rasti. Če ne veste, da obstaja razlika med povpraševanjem in efektivnim povpraševanjem, nikar ne govorite o vplivu DDV na gospodarsko rast. Če ne veste, da se ponudba oblikuje po mejnih stroških le v razmerah profitnega motiva, ko so cene dane, nikar ne razpravljajte o zdravstvenem sistemu. Če ne ločite zunanjih učinkov od učinkov javnih dobrin, nikar ne razpravljajte o privatizaciji. Če ne ločite neokeynesianizma od postkeynesianizma, pozabite na razpravo o politiki zategovanja pasu. Pa sem naštel le nekaj ekonomskih znanj z elementarne ravni.

Starost in izkušnje

Ampak večino gospodarskih komentarjev napišejo psihologi, psihiatri, sociologi, elektroinženirji, zdravniki, študenti takih in drugačnih šol brez diplom, borzni posredniki, ki za zgornja znanja nikoli niso slišali. Pridružuje se jim še nekaj poslovnih ekonomistov, ki so elementarno ekonomijo že zdavnaj pozabili ob svoji sistematizirani praksi, kar je poslovna znanost. In potem so tu tudi tisti ekonomisti, ki so si nesporno pridobili vsaj za naše razmere dovolj ekonomskega znanja, a napišejo po dva ali celo tri komentarje na teden, kar ne uspe niti najbolj razvpitim svetovnim nobelovcem. Obrobje te mode so tudi komentarji, v katerih vsakodnevno obtožujejo, ponižujejo in omalovažujejo slovenske menedžerje. Večina avtorjev v podjetju ni niti kave kuhala, vedo pa vse o tem, kako bi morali menedžirati podjetja.

Če zanemarimo pisma bralcev, je kriterij za uvrstitev v to skupino tudi vstajniški kriterij mladosti. A danes vse bolje razumem, zakaj v bistvu potrebuješ, kot mi je pri mojih tridesetih letih dejal dobri profesorski prijatelj, vsaj petdeset let, da začneš razumevati ekonomijo. Takrat sem mislil, da je to kvarni vpliv njegovega študija v Ameriki. A je v njegovi trditvi navadna matematika. Ko bo zvečer ob meni na televiziji stal mladenič tridesetih let, ki bo imel drugačno mnenje o vplivu DDV na gospodarstvo kot jaz, se spomnite, da podpisani starec bere ekonomske tekste – najmanj kakšnih sto na leto – že 35 let, mladenič pa največ pet. Če sva oba vsaj približno enako inteligentna, najini mnenji ne moreta biti enakovredni, kajne? Po svoje je paradoks, da je starih prebivalcev Slovenije vse več, njihova vloga v politiki, znanosti in gospodarstvu pa je vse manjša. Ali ne bi bilo normalno, da bi v nadzornih svetih sedeli tudi starejši, da bi vlado barval v sivo tudi kakšen starejši, da uprave podjetij ne bi prepuščali tridesetletnikom. Zaradi nakopičenih izkušenj, znanja in osebnih lastnosti! Sam sem bil v vladi s štiridesetimi leti in bil sem odločno premlad. Še dobro, da se je predsednik delal, da je starejši, kot je bil.

Zaklinjanja na strokovnost in znanje

Premlada gospodarska komentatorska srenja zato pri nas pogosto odkriva Ameriko. A to vemo tisti starci, ki smo kot mladeniči postajali pred knjižnico v nekdanjih prostorih ekonomske fakultete v Ljubljani, kjer so danes pomembni vladni sestanki s sindikati, in ure in ure diskutirali. Tudi s svojimi profesorji. Se še kdo spomni Bajta, Lavrača, Černeta, Mlakarjeve ali Horvata? Všeč mi je, ko danes mladi odkrivajo Marxa ali Keynesa. A mi smo že v sedemdesetih letih vedeli o njiju več, kot danes vedo zagreti zanju. Zato, mladci, pojdite in vprašajte starce, preden začnete pisati komentarje!

Ob tem se je razvilo tudi posebne vrste plagiatorstvo. Vsi, od novinarjev do profesionalcev, pozabljajo, da niso avtorji, kaj šele prvi znanilci številnih ocen, idej in prognoz v naših medijih o gospodarskih razmerah pri nas. Pa si ne pustim vzeti avtorstva ideje o pregrevanju gospodarstva, prezadolženosti podjetij, samostojnem podjetniku, tajkunskih prevzemih in še česa. Verjetno sem leta 1985 vodil tudi prvo okroglo mizo o gospodarstvu na naši televiziji. Gre za to, da bi svet obstal, če bi vsak, ko zleze iz pleničk, začel vse znova, in da je samo zaradi dopuščanja takega plagiatorstva možna poplava medijskega onesnaževanja.

Potem pa je tu še skupina komentatorjev, ki se je pojavila prav v času popolne odsotnosti gospodarske politike, ki bi morala preprečiti pregrevanje slovenskega gospodarstva, a se ji ni zdelo vredno opaziti niti pregretosti gospodarstva niti odsotnosti gospodarske politike. Nekaj je bilo akademskih ekonomistov, okoli njih pa četica nadobudnežev, od katerih nekateri še do danes niso diplomirali, skupna lastnost pa jim je bila napad s psovkami, poniževanji in žalitvami vseh vrst na vse, ki niso bili člani njihovega tropa. Vsi so se zaklinjali na strokovnost in znanje, čeprav velika večina med njimi ni imela nič pretresljivega v svojih bibliografijah. Glavni protagonisti so kmalu mrknili iz dežele, ostalo pa je nekaj ekonomistov z revnimi akademskimi karierami, ki se hvalijo s svojimi političnimi pamfleti, nekaj dovolj solidnih ekonomistov, ki še vedno mislijo, da je resna razprava pljuvanje po ljudeh, in množica popolnoma neizobraženih piscev, ki v enakem stilu polnijo časopise z ekonomskimi komentarji.

Če s scene odstranite opisani medijski hrup in se omejite na ekonomijo, ki je povezana z reševanjem sedanje krize v Sloveniji, ostane ekonomska teorija. Avtorjev komentarjev pa skorajda zmanjka. Če ne bi bilo medijskega hrupa, bi javnost tudi v Sloveniji hitro sprevidela, da tudi slovenske ekonomiste muči enaka razklanost kot najbolj znane svetovne. Potem bi videli, da ima politika zategovanja pasu teoretsko ozadje v zadnja leta prevladujoči ekonomski šoli v svetu. Nanjo se navezuje sramota, da ni znala napovedati svetovne krize in da je nekaterim državam, zlasti v Latinski Ameriki, že dala »izgubljeno desetletje«. Njena glorija pa izhaja iz tega, da je to bleščeča mikroekonomska teorija, ki s splošno ravnotežnim modelom razlaga celotno gospodarstvo, in je del tako imenovane neokeynesianske teorije. Prepričan sem, da se ne motim, če trdim, da je pri nas le za prste ene roke ekonomistov, ki znajo v resnici v skladu s to teorijo razložiti, kako naj bi Slovenija in z njo cela falanga južnih držav, ki tudi zateguje pas, zlezla iz krize. Videli bi tudi to, kaj je alternativna politika. Ta seveda ni v odpravi kapitalizma, kar je tako všeč vstajnikom, ki se hranijo predvsem iz medijskega hrupa, pač pa v originalnem Keynesu in morda postkeynesianizmu. Mlajši ekonomisti ju skoraj ne poznajo. Se pa z njima hrani Krugman in tudi svetovalci Obame. Danes prav iz teh krogov izhaja najresnejša kritika evropske politike zategovanja pasu. In nerazumno je, če ne želiš niti slišati za zdravila iz te skrinje, čeprav si pristaš zategovanja pasu, ko pa vidiš, da si s tem vse bolj na psu in da delaš prisilni kolektivni samomor.

Ampak vse bistvo preglasi medijski hrup tistih, ki bi morali komentarje brati in ne pisati. A problem ni v piscih, saj je skoraj v vseh nas nekaj ekshibicionizma, in pisanje po časopisih ter slikanje po televiziji je vedno malo ekshibicionistično. Pravo vprašanje je, zakaj jih trpijo uredniki, saj so za njihove medije pravzaprav sramota. Ali gre res le za naklado in denar ter čim nižje stroške dela, ali pa gre za izkoriščanje naivnosti in izgubljenosti teh piscev, da bi se dosegli cilji slovenskih interesnih skupin, ki vrtijo slovensko in verjetno tudi širšo gospodarsko sceno? Včasih se zdi, da je časopisov manj kot interesov, pa ima zato en časopis po več gospodarskih uredništev.

Odgovornost ekonomistov

Medijski hrup je vedno nekomu koristil. Janševa vlada je z njim prepričevala javnost, da bodo brez nje prišli strašni trije strici. Pahorjeva vlaga ni nikogar prepričevala, so pa njo, da je najslabša, še zlasti finančni minister da je tak. Sedanje vlade pa sploh ni slišati in ji je to očitno kar všeč, ker lahko medijski hrup, ki nastaja mimo nje, izkorišča tudi za uveljavljanje svoje neoriginalnosti in predvolilne neiskrenosti. Ker je velika večina tega medijskega hrupa na strani kapitala, se postavi resno vprašanje, ali ta koga plačuje.

Zgodba o medijskem hrupu seveda kaže, da smo ekonomisti tudi sami krivi zanj, ker preprosto nismo spoštovali svoje vede, nismo spoštovali tega, kar jo dela znanost. Čas pregretosti gospodarstva 2004–2008 bi lahko bil krasna šola za oblikovanje ustrezne ekonomske politike danes. A celo zelo znani slovenski ekonomisti, ki so takrat pisali, da ne razumejo, kaj nekateri menimo s pregretostjo gospodarstva, sedaj pišejo tako, kot da bi bili tedaj oni avtorji teh ocen. Če to delajo zaradi lastnega ega, naj bo, a zavedati se je treba, da je zlasti nekonsistentnost strokovnjakov pogosto jasen znak, da so le glasniki političnih in drugih interesov. Ni mogoče ekonomistov zapirati, kot so to hoteli narediti v Italiji s seizmologi, a »izgubljena desetletja« lahko obležijo tudi na plečih profesionalnih ekonomistov in ne le politikov.

Dr. Maks Tajnikar je redni profesor Ekonomske fakultete v Ljubljani