V prvem primeru gre za del »vstajnikov«, ki so bili udeleženi v velikih mariborskih demonstracijah. Takrat je prišlo do obojestranskega nasilja, policije nad demonstranti in obratno. Policijsko nasilje je bilo po mojem mnenju v določenih primerih nesorazmerno, torej nezakonito. Še vedno pa ga ocenjujem kot milejše v primerjavi z nasiljem, ki so ga izvrševali nekateri demonstranti.

Gibanje Vseslovenska ljudska vstaja pričakuje, da bodo z amnestijo oproščeni vsi, ki so sodelovali na ljudskih vstajah. Po njihovem prepričanju gre za legitimen in zgodovinski upor naroda proti skorumpiranemu vladajočemu razredu.

Nikoli ni enostavno presojati, kje upor prestopi mejo dopustnega. Tudi policijsko zaznavanje take meje je lahko različno in predvsem odvisno od presoje poveljujočega. Ti pa so lahko zelo različnih značajev in različne sposobnosti ustreznega odziva. Dovolj je, da se spomnimo policijskega (ne)posredovanja pod vodstvom ministrice Kresalove ali pa ministra Gorenaka.

Pomilostitev bi bila kontraproduktivna

Ravnanje mariborskih demonstrantov je dobilo sodni epilog vsaj na prvi stopnji, in sicer z obsodbami na večmesečno kazen. Apriorno zahtevanje pomilostitve kar počez je sprto z vsemi načeli, na katera se tako radi sklicujemo, ko govorimo o pravni državi. Taka rešitev bi pomenila zeleno luč za kakršno koli nasilje v imenu zgodovinskega upora, če je ta v resnici tak ali ne. Doslej bi sam za zgodovinski upor označeval le onega leta 1941 in tistega, ki se je začel že leta 1990 in nadaljeval leta 1991. Ta je bil speljan s slovenske strani po pravilih referenduma, nadaljeval se je z oboroženim odporom in po na srečo kratkem spopadu s spoštovanjem mednarodno podprtih dogovorov.

Prav tisti vmesni del, kratka vojna (a neskončno dolga za vse, katerih bližnji so v njej padli), je pomenil neke vrste past ali preizkus spoštovanja pravil. Ko so se začela raziskovati določena ravnanja braniteljev Slovenije, smo hitro dočakali naslednjo izjavo skupine veteranov vojne za Slovenijo: »... državni organi naj zagotovijo, da ne bodo omogočili kakršnega koli pregona udeležencev desetdnevne vojne pred mednarodnimi sodišči…; poleg tega naj seznanijo domačo in tujo javnost o poštenem boju slovenskih borcev ter preganjajo vse tiste, ki borce omalovažujejo.«

Zakaj prepoved postopka, če je bil takratni boj pošten? In zakaj današnja pomilostitev, če utegnejo biti vmes huda kazniva dejanja? Ali mora vsak upor, celo če je zgodovinski, opravičevati vse to?

Daleč od tega. Opozoriti je treba na dvoje. Prvič, dr. Matjaž Ambrož je jasno napisal, da je zgolj korekten kazenski postopek tisto, kar najprej potrebujemo. Ta mora poskrbeti, da nihče nedolžen ne bo obsojen. Drugič, povezano s prvim delom, postopek na prvi stopnji je jasno pokazal na precej sporne dokaze vsaj v primeru, ko je obdolženemu uspelo dokazati s posnetkom iz lokala, da je bil v kritičnem času povsem drugje. Če so tudi zoper druge obdolžene uporabili podobno zanesljive dokaze, kot so jih poskušali v tem, bo treba razgaliti zlasti delo policije. To zna biti marsikdaj več kot sporno. Dovolj je, da se spomnimo še vedno neraziskane afere podtikanja molotovk in granitnih kock na Metelkovi v Ljubljani ob podobnih dogodkih.

Temeljita raziskava vsega omenjenega mora pripeljati do pravične odločitve, ki bi jo zahtevana pomilostitev kar počez onemogočila in zabrisala nezakonito početje vseh vpletenih, in to na obeh straneh. Pomilostitev bi bila tako kontraproduktivna, in tega bi se morali njeni zagovorniki zavedati.

Druga zgodba je iz zdravniškega sveta. Vrsta znanih in uglednih zdravnikov se je zavzela za pomilostitev zdravnice, ki jo je sodišče obsodilo na šest mesecev zapora zaradi opustitve pomoči življenjsko ogroženemu ponesrečencu, ki je kasneje umrl. Kar nekaj njih je priznalo, da primera ne poznajo natančno, a da gre za posledico neurejenih razmer v zdravstvu. Te so po njihovem nastale zaradi brezbrižnega odnosa države do zdravstva. Prepričan sem, da je le malokdo, če sploh kdo od prizadetih zagovornikov prebral sodbo. Če so jo, toliko slabše.

»Bogovi v belem«

Poimenovanje zdravnikov z »bogovi v belem«, ki ga poznamo, odkar pomnim, ima več pomenov. Najprej gre morda za priznanje, da je v njihovih rokah pogosto največ, kar imamo – življenje. Včasih tudi življenje tistih bližnjih, za katero bi mi dali svoje. Iz tega odnosa upravičeno izvira hvaležnost, ki se v mnogih primerih ne da ovrednotiti. Zdravniki rešujejo življenja. To je treba vsak dan zapisati z velikimi črkami in tega se pogosto premalo zavedamo.

Druga razsežnost tega poimenovanja odseva manj žlahtno plat nekaterih zdravnikov. Ne glede na to, kako razumejo svoje poslanstvo in kako (ne)strokovno opravljajo svoje delo, se jim nikoli ne more nič zgoditi. Njihove napake pokrije zemlja in le malokateri kazenski postopek jih spravi na svetlo. Med ljudstvom je tovrstno razumevanje običajno in je postalo kar nekaj, s čimer se je treba sprijazniti. Ker sem med študijem sodne medicine prebiral mnoga izvedenska mnenja, sem prepričan, da se je nedotakljivost zdravnikov začela vzpostavljati že z dr. Janezom Milčinskim, zaslužnim za marsikaj dobrega, a ne samo za to.

Ob taki tradiciji ni nepričakovan odziv zdravnikov, ki poudarjajo, da se je prvič zgodilo, da je nekdo izmed njih obsojen na zaporno kazen. Že ta argument kaže na njihovo povsem izkrivljeno podobo lastnega statusa. Bi bilo prav tako običajno, če bi sodniško društvo protestiralo zoper sodnika, ki je obsodil podkupljenega kolega sodnika? Je odvetniška zbornica kolektivno protestirala proti obsodbi goljufivega kolega odvetnika in ga s cvetjem pospremila v zapor?

Doslej so bili predsedniki deležni zgražanja kvečjemu zaradi pomilostitev, ki jih javnost ni odobravala, ali pa so politično opredeljeni mediji prav tako odločitev izkrivljeno prikazovali kot skorajda podporo kriminalcem in kriminalu nasploh. Še nihče ni zahteval od predsednika, da koga pomilosti. Do nekaj dni nazaj. Celo iz ust zdravnika, ki ga javnost, z menoj vred, sicer zelo ceni, je prišel nekakšen ultimat, naj predsednik vrne pomilostitvena pooblastila parlamentu, če jih ni pripravljen izvrševati.

Za moj okus primitivno vstajništvo najslabše vrste, ker prihaja iz akademskega sveta. Poleg tega vzdržuje predstavo o cehovski zavezi dosledno ščititi svoje člane za vsako ceno. Ob tem se spomnim žalostnega primera Nekrep, ko je zlasti zaradi ravnanja predsednice zdravniške zbornice dr. Živčec Kalanove odstopil predsednik razsodišča prof. dr. Denišlič. Tudi v špalirju zdravnikov, ki so pred dnevi pospremili zdravnico v zapor, jo je bilo videti.

Ker bi bilo nedostojno razkrivati vse podrobnosti sodbe, naj omenim le, da v konkretnem primeru ni bilo nobenih okoliščin, na katere zdravniki ob tem primeru sicer več kot utemeljeno opozarjajo. Obstaja pa vrsta okoliščin, o katerih zdravniki ne želijo govoriti ali pa zanje ne vedo. Ker sem natančno prebral obe sodbi, sem se pripravljen z vsakomer, ki je ali bo storil enako, pogovarjati o tem.

Zdravniki niso izjeme. Nihče ni.

Kakor sem dosledno kritiziral predsednika Pahorja glede njegove načelne odločitve o pomilostitvah, ki je bila posledica politične računice, tako se popolnoma strinjam glede njegove odločitve v konkretnem primeru.

Kritiziral pa sem pred letom dni zdravnike, če se ne bodo oglasili v primeru Oražnovega doma, kjer so se dogajale grde stvari. Rekel sem, da bo v tem primeru marsikdo upravičeno rekel, da je Oražnov dom le delček prevladujoče slike o zdravništvu in da si morda del zdravništva tega ne zasluži, a se mora potem tudi oglasiti in kaj narediti za to. Ne vem, ali so kaj naredili, nisem pa opazil, da bi se kdo oglasil. Zgovorno in slabo.

Še beseda o alternativnem prestajanju kazni, kar je sodišče v omenjenem primeru zavrnilo. Tudi to po mojem utemeljeno. Moja izkušnja je naslednja. Nekateri ljudje potrebujejo jasno zrcalo svojih vedenjskih vzorcev in dela svoje osebnosti. Zdravniki niso izjeme. Nihče ni. Tako podobo omogoča izkušnja kvalitetnega zapora, kjer so možnosti individualnega in skupinskega dela, torej ustrezne terapije, ki jo izvajajo kvalificirani strokovnjaki.

Če govorimo o krizi kot priložnosti za spremembe, naj zdravnica tudi svoj nesporno slab položaj vzame na tak način.

Ob tem pa se je treba zavedati, da sodišče ne obsoja zdravnikov, tajkunov in politikov zato, da bi dokazalo enakost pred zakonom in ovrglo podobo nedotakljivosti, ampak zato, ker so storili kazniva dejanja.