Še bolj kot imena so bržkone zbledeli spomini na njihove like. A to je slejkoprej usoda sleherne maskote. Vsaj zunaj meja njene domovine. Spomin na Vučka, maskoto olimpijskih iger v Sarajevu, je v naših krajih deloma vendarle preživel. V teh dneh tudi zato, ker se je dalo seznaniti z novico, da v ZOI 84, javnem sarajevskem podjetju, ki trži ter skrbi za nekdanje olimpijske objekte, stavkajo.

O maskotah je torej govor. O bratovščini Lipka, maskote minulega evropskega prvenstva v košarki. Za francosko besedo oziroma vražo gre. V osnovi je maskota lahko bila karkoli, najsi bo talisman ali lutka, ki se ji je pripisovalo, da v hišo prinaša srečo. Pojem je širšo popularnost dobil leta 1880 z istoimensko opero Maskota francoskega skladatelja Edmonda Audrana, izraz pa se je najprej prijel med igralci na srečo. In ti so maskotam še vedno zvesti. Nemalokateri kvartopirec ima na mizi kakšen miniaturni kipec ali temu bližnjo neumnost, ki naj bi mu prinašala srečo. V angleško govorno območje je beseda prodrla, ko se je libreto omenjene opere prevedel v angleščino. Od takrat naprej maskota v mnogih jezikih pomeni živalski, rastlinski, človeški ali pač kakršenkoli drug lik, ki prinaša srečo.

Živalska parada

Zgodovina maskotarstva, torej tega, da neki lik oziroma žival predstavlja določeno skupino, ustanovo, ekipo, prireditev ali kakršno koli drugo podjetje s to potrebo, se je dejansko začela z živimi živalmi; kozami, ovcami, gosmi, ptiči raznih vrst in še kaj bi se našlo. In nekateri žive živali kot maskote še vedno prakticirajo. Italijanski nogometni klub Lazio se na tekmah še vedno rad pošopiri z živim orlom, ki je tudi sicer klubski znak. Kakopak v navezavi na emblem vojakov rimskega imperija. Slejkoprej najbolj razvpit ritual z orlom pa se gredo pri Benfici iz Lizbone (prav tako nogometni klub), kjer pred tekmo spustijo v zrak orla, okrašenega s klubskimi trakovi. Z zvezanimi nogami kot kak prenaložen bombnik obleti tribune, nakar dresirano pristane na vrhu konstrukcije klubskega emblema na sredini igrišča. Na polički pod prečko, na kateri pristane, ga čakajo slastni kosi mesa. To je vse, kar mu je v življenju treba početi. Zdi se lagodno. Pa ni ravno tako. Benficina maskota živi tudi nevarno življenje. Zgodilo se je že, da je nič hudega sluteč zajadral nad tribuno z nasprotnimi navijači, ki so ga sklatili s kamenjem.

Zaradi ptice maskote je postal slaven tudi Louis Moreno, panamski nogometaš, ki je na tekmi kolumbijskega prvenstva (februarja 2011) brcnil sovo, maskoto nasprotnega kluba, ki se je med tekmo spustila na igrišče. Sova je kasneje poginila, Moreno je bil pa kaznovan z dvema tekmama neigranja, 560 dolarji veterinarskih stroškov ter kazenskim delom v živalskem vrtu. Tudi nekaj ameriških univerz ima žive živalske maskote, največkrat pse, medtem ko so na univerzi Tufts dolgo časa imeli slona. Dokler jim ni pobegnil. Zato zdaj uporabljajo le še simulacijo. Žive maskote so vsekakor bolj tvegana oblika izpostavljanja od simuliranih.

Sodobna zgodovina maskotarstva se je kakopak začela v ZDA. Začenši s simboli šol oziroma šolskih športnih ekip v 19. stoletju, pa preko trženja izdelkov s pomočjo animiranih likov do lutk oziroma ljudi, preoblečenih v lutke. Čipsi, kornfleksi, mleko in drugi izdelki so dobili svoje animirane predstavnike, ti pa so postali ambasadorji korporacij. Na čelu z Miki Miško, ki je splošno oklicana za še danes najbolj znano svetovno korporativno maskoto, sicer predstavnico podjetja Disney. Omenimo še psa verige hitrih restavracij Tacco Bell, Maria iz Nintenda, Miss Chiquito, ki predstavlja istoimenske banane, ali Milkino kravo. Eden najbolj znanih tovrstnih evropskih likov je splošno znani Mišelinko oziroma Bibendum, kot je njegovo pravo ime. Ta maskota je sčasoma postala celo izraz za debeluhaste ljudi. Sčasoma? Da, Mišelinko je bil kot lik francoske firme Michelin narisan leta 1898 za potrebe reklamiranja stojnice, ki sta jo brata Michelin postavila na kolonialni razstavi v Lyonu.

Tudi domači teren je postregel z nekaj izrazitimi maskotami. Cik-cak zajčki na RTVS, graščakec v animirani reklami za Jelovico, Ježek A banke oziroma nekdanje Jugobanke, čokolinov Lino, Viki kot predstavnik viki kreme ali dandanes aktualni Kuponko. No, prvak, ki je preživel vse sisteme in še vedno suvereno opravlja svoje poslanstvo, je slejkoprej mrož, predstavnik ribjih konzerv eva. Obstaja Ljubljančan, ki ga ima celo vtetoviranega na rami.

Maskota je medij

Športne prireditve so v primerjavi s korporacijami po maskotah posegle z nekaj zamude. Olimpijske maskote so se začele z zimskimi igrami v Grenoblu leta 1968. Na tistih igrah se je med ljudmi nepričakovano uveljavila neuradna maskota smučarja z imenom Schuss. Na letnih igrah v Münchnu leta 1972 je bila maskota že uradna. To je bil jazbečar Valdi, vendar pa so se igre zapisale v spomin predvsem po vdoru palestinskih teroristov v olimpijsko vas in usmrtitvi enajstih izraelskih športnikov oziroma trenerjev. Prvi so prireditev z maskotami dejansko začeli predstavljati nogometaši. Leta 1966 na svetovnem prvenstvu v Angliji se je pojavil lev in vse od takrat ima vsako prvenstvo svojo maskoto.

Kakšen je smoter oblikovanja maskot? Na to vprašanje je odgovoril dr. Miro Kline, strokovnjak za marketing: »Maskota predstavlja karakter oziroma osebnostne poteze neke prireditve. Ljudje se navezujejo na osebnostne lastnosti. Takšna maskota da dogodku človečnost. Ni poanta v tem, da gre za igračko. Maskota mora biti še bolj prijazna. Gre za zelo uspešen koncept. Spomnimo se ruskega medveda, ki je predstavljal olimpijske igre v Moskvi. Tedaj je v Rusiji vladal komunizem ali celo totalitarizem, torej trd sistem, to sliko je pa skušal omiliti medvedek Miša, ki je bil maskota. Maskota je medij.«

Kot pravijo pri DZS, kjer so na letošnjem evropskem prvenstvu v košarki tržili Lipkota, so rezultati zelo dobri. V merchandising programu se je pojavil kot plišasta maskota in kot magnetek, ter na delu šolske kolekcije, na kar so zadevo navezali. Torej na zvezkih, beležkah, nalepkah za zvezke. »Prodaja je bila pri vseh izdelkih nad pričakovanji, tako da težko rečem, da bi bil kateri od izdelkov manj uspešen. Vsekakor pa nam je žal, da nismo dali narediti obeskov za ključe, otroških majic, plišastih maskot v še dveh velikostih in še bi lahko naštevali. Težava je v tem, da morajo biti vsi izdelki potrjeni s strani lastnika licence, in glede na to, da so nekatere odločitve prišle zelo pozno, je bilo težko oceniti možnosti prodaje in opraviti korekten razvoj kvalitetnih produktov,« pojasnjuje posel z Lipkom gospod Luka Okorn. Lipka so v največji meri kupovali starši za otroke, ki so bili še največji privrženci lika. Okorn dodaja: »Uspeh je presenetil vse skeptike in zagovornike klasičnih živalskih maskot. Lahko bi zaključil, da je Lipko potem očaral tudi druge Slovence in Slovenke, ne samo tiste, ki redno spremljajo košarko. S svojo izvirno podobo, nastopom in sporočilom se je priljubil tudi tujim obiskovalcem in navijačem ter pustil res pozitiven vtis, kar se je pokazalo tudi v prodaji temu segmentu kupcev.«

Pokopališče na e-bayu

Kaj se maskoti obeta, ko prireditev mine? Odgovor nemara ponuja e-bay, spletna prodajalna stare robe, kjer se ponujajo številni Lipkovi predhodniki. Cene variirajo. Naletite lahko tako na našitek z grenobelskim Schussom za 33 dolarjev kot našitek z Williejem, maskoto nogometnega prvenstva leta 1966, za 146 dolarjev. Po drugi strani je mali kipec Willieja na voljo za zgolj 19 dolarjev, za kipec Tipa in Tapa, maskoti prvenstva v Nemčiji leta 1974, pa neznani ponudnik zahteva 33 dolarjev. Plišasti Valdi, maskota olimpijskih iger v Münchnu, je trenutno ocenjen na 165 dolarjev, medtem ko lahko plišastega medvedka Mišo z iger v Moskvi dobite že za 15 dolarjev. Podobno je z Vučkom. Manjši primerki so na voljo že za 10 dolarjev, večje, 40-centimetrske lutke pa za 180. Slednjo ponudnik oglašuje s pripisom: »Izredno redek primerek!« Ni dvomiti, da res. Tovrsten »merchandise« se z leti porazgubi ali uniči, medtem ko preživelim z leti zraste cena.