Talca treh držav

Polkovnik ima čisto vest

»Zdravo, polkovnik. Kako ste?« je Berislava Popova (70) ogovoril mimoidoči v Gandijevi ulici v Novem Beogradu. »Vsi poznajo mojo in Vladovo zgodbo,« pravi polkovnik. Vidi se mu, da je vojak – v telefonsko slušalko mi je zdrdral podatke o lokaciji najinega srečanja in še v žargonu določil kraj. General Trifunović deluje bolj umirjeno, Popov, po rodu iz Vojvodine, je ostrega jezika in, zdi se, trde roke. Visoki častnik JLA, Slovenec Konrad Kolšek (umrl leta 2009), je v preiskavi pred sodiščem v Murski Soboti, kjer je bil Popov zaradi vojnih zločinov v juniju in juliju 1991 avgusta letos obsojen na pet let zapora, tega tankovskega častnika označil kot človeka z ostrimi stališči do osamosvajanja Slovenije. »Kolšek je igral dvojno vlogo. Z Vladom nama je ukazal, naj zasedeva mejni prehod v Gornji Radgoni, medtem pa čakal z ukazi, da mi pošlje pomoč, ker je špekuliral o prestopu na slovensko stran. Tudi njemu bi morali soditi, če sem bil že jaz, ker sem izvrševal njegove ukaze, obsojen.« Polkovnik, eden najboljših častnikov oklepnih enot v JLA, pravi, da »ni obešal in pošiljal vojakov v nespameten boj, v katerem bi izgubili življenje«. In povzdigne glas: »To vojno so vodili primitivci. Moja vest je čista!«

Z ženo Azemino, bolnico za rakom, stanuje v bloku ob tovarni IMT, nekdanjem ponosu Jugoslavije; tovarni, ki je doživela podobno klavrno usodo kakor nekdaj skupna domovina. Polkovnik pa je za propad države plačal osebno ceno: »Vsi, ki smo sodelovali v vojni, smo plačali visoko ceno. Največjo so plačali tisti, ki so v bojih umrli. V Varaždinu sta k meni prišli soprogi pokojnih vojakov iz moje enote. Izrekel sem jima sožalje in jima vrnil osebne stvari njunih najbližjih. Žena praporščaka Hadžiselimovića je prišla z dvema majhnima otrokoma, ki se zdaj verjetno sprašujeta, zakaj je umrl njun oče in zakaj je moral biti ubit v nesmiselni vojni. Praporščaka je ustrelil slovenski ostrostrelec v Radencih, nato pa so njegovo truplo v tovornjaku zažgali civilisti z molotovkami. Kakor da bi bil dvakrat ubit!«

Narobe svet

Desetega junija 1991 je general Vladimir Trifunović prevzel poveljevanje 32. korpusa iz Varaždina, ene najboljših enot JLA, ki je štela deset tisoč ljudi in bi imela v vojni nalogo braniti Jugoslavijo pred morebitnim vdorom sovražnika s severa in vzhoda. A v času osamosvojitvene vihre in spopadov, ki so se jeseni 1991 razplamteli na Hrvaškem, je imela enota le nekaj več kot tristo mož. Na nasprotni strani, v vrstah hrvaške policije in vojske, je bilo pod orožjem najmanj dvajsetkrat več ljudi. Trifunović je v noči na 22. september, ko se je umaknil iz vojašnice, sklical sestanek podrejenih častnikov – prikimali so mu k umiku. General, ki je zaprosil za policijsko spremstvo kot varovalko, da jih ne bi napadli na več kot 400 kilometrov dolgi poti do Srbije, je za talca vzel dva hrvaška pogajalca, tudi Radimirja Čačića, ki je bil takrat član varaždinske pogajalske skupine z JLA. Na poti, ob kateri so že divjali hudi spopadi za Osijek, Vinkovce in Vukovar, se nikomur ni skrivil niti las. Na srbski strani meje pa narobe svet – na Trifunovića in Popova se je usul plaz obtožb, da sta izdala državo in Hrvatom prepustila za 700 milijonov dolarjev vojaške opreme. »Vso opremo smo namerno onesposobili, tako da brez generalnega popravila, ki ga nasprotnik ni bil sposoben, ni bila primerna za vojno delovanje. Udarne igle, denimo, smo odstranili iz orožja in jih zakopali,« je povedal Vladimir Trifunović. Srbski politični in vojaški stroj ju je zmlel. Njuni zgodbi odmevata tudi v sobanah evropskega sodišča za človekove pravice in na političnem parketu združene Evrope.

In zakaj je bil razplet v Varaždinu, od koder sta se častnika umaknila, drugačen kot v Gornji Radgoni? »To nista primerljiva položaja. Čeprav sem bil tudi v Gornji Radgoni obkoljen, je takrat za mano stalo celotno vrhovno poveljstvo. Kot vojak sem ocenil, da imam možnosti. V Varaždinu smo bili pod udarom Hrvatov dolge mesece in nihče iz Beograda nam ni več ponudil pomoči. Kvečjemu so s svojimi ukazi o letalskih napadih na Varaždin le še bolj zasejali sovraštvo med nas. Že v Gornji Radgoni se mi je zgodilo, da sem začel dvomiti o tej državi, ki sem jo moral braniti. Nihče nam ni rekel, naj se pripravimo na vojno, ki smo jo potem doživeli,« je povedal Berislav Popov, polkovnik oklepnih enot JLA.

Čakanje na opravičilo

General Vladimir Trifunović je bil po odločitvi vojaškega sodišča obsojen na enajst let zapora, ker je z umikom iz Varaždina spodkopal obrambno moč države. Po desetletju in pol, marca 2010, je vrhovno sodišče Srbije tako Trifunovića kakor polkovnika Berislava Popova, ki je dobil sedem let zapora, oprostilo vseh obtožb. Na Hrvaškem sta bila obsojena v odsotnosti na petnajst let zapora, ker sta se uprla, da bi Hrvati prevzeli vojašnico. Zdaj čakajo odločitev hrvaškega pravosodja, da obnovi postopek proti visokima častnikoma JLA. Novi dokazi, najbolj pričanji že omenjenega Čačića in Stjepana Mesića, leta 1991 zadnjega predsednika SFRJ, govorijo namreč častnikoma v prid. Mesić je pričal, da general ni ukazal napada na mesto in da je ukaz o obstreljevanju, ki ga je dobil iz Beograda, odločno zavrnil. Popova so v Murski Soboti obsodili, ker je po prepričanju okrožnega sodišča kršil zakon, ko je junija 1991 zavzemal mejni prehod v Gornji Radgoni. Trifunović, ki ga je slovensko tožilstvo prav tako preganjalo, je bil oproščen očitkov, da je kršil pravila mednarodnega vojnega prava in oboroženih spopadov. Razsodba soboškega sodišča sicer še ni pravnomočna. Napovedane so pritožbe.

Hrvaška in Srbija sta posameznike iz svojih oboroženih sil obsodili za vojne zločine, Slovenija krivcev za morebitne kršitve pravil vojskovanja – uporabo stanovanjskih blokov in cerkve v vojaške namene, kot izhaja iz sodnega spisa – ni iskala. So bile akcije slovenskih sil brez sence dvoma? Si je Popov kot vojak le reševal golo življenje, ko se je znašel v blokadi? Morda vrnil ogenj le tja, od koder mu je grozila nevarnost? »Ne pričakujem resnice, pričakujem le opravičilo,« pravi Trifunović.

Junija 1991 je bil general Vladimir Trifunović poveljnik varaždinske vojašnice, od koder je na njegov ukaz pod poveljstvom Berislava Popova krenila tankovska kolona, ki je zavzela mejni prehod v Gornji Radgoni. Oklepna enota je med prodiranjem ubila dva civilista. »Morali smo seči po orožju, ker smo si reševali golo življenje! Ubogal sem ukaze. Vrnili smo z enako mero, kot so nas napadli,« je med drugim na zaslišanju na oddelku za vojne zločine beograjskega višjega sodišča izjavil polkovnik Popov – murskosoboško sodišče ga je zaslišalo na daljavo. Njegovo zaslišanje je zahteval murskosoboški sodnik Branko Palatin, ki pa se je v izreku sodbe očitno najbolj oprl na izvedensko mnenje obramboslovnih strokovnjakov Darka Lubija in Marjana Malešiča. Ugotovila sta, da je bil polkovnik edini poveljujoči oklepni enoti v Gornji Radgoni, ker je v JLA veljalo načelo enostarešinstva. Iz tega strokovnega mnenja tudi izhaja, da je JLA med streljanjem na slepo in na civilne cilje kršila mednarodno vojno pravo. V enoti je imel sicer polkovnik Popov tudi sam pet mrtvih in sedemnajst ranjenih vojakov: »Bili smo skoraj brez vseh informacij, kaj nas čaka na poti proti Gornji Radgoni. Oditi s tako majhno enoto na tako dolgo pot brez podpore je bila popolna norost. Tako danes razumem takratni položaj. Pot, ki bi v normalnih razmerah trajala dve uri, se je zaradi upiranja slovenske strani zavlekla na štirideset ur. Sam sem zgolj izvrševal ukaze in verjel, da nam bodo poslali pomoč. Odgovornost za nastalo škodo in žrtve je tudi na slovenski strani. Če so vedeli, da bo prišlo do streljanja oziroma do oboroženih spopadov, bi morali s tistega območja in iz Gornje Radgone umakniti civilno prebivalstvo, ne pa da so se slovenski teritorialci in policisti celo skrivali za civilisti.«

Preklet poklic

»Jugoslovanska vojska je po mestu streljala premišljeno,« je sodniku Palatinu na vprašanje odgovoril Miroslav Rauter, med osamosvojitveno vojno častnik TO. »Razstrelitev zvonika je bila premišljena poteza,« je še kot priča izjavil Rauter na sojenju nekdanjima visokima častnikoma JLA. Rauter je v pol ure dolgem nastopu še povedal, da se je nasproti oklepni enoti jugoslovanske vojske postavilo okoli 700 teritorialcev, ki so položaje zasedli na hribu nad mejnim prehodom in nasipu reke Mure. Zanikal je, da bi se slovenski vojaki skrivali v stanovanjih in hišah oziroma da bi od tam streljali po nasprotniku. Rauter se je s Popovim tudi večkrat pogajal o umiku, »vendar ta ni takoj pristal na umik in je imel svoje zahteve«. »Rauter je bil pravi vojak, s katerim sva dosegla dogovor o umiku. Še pred tem me je vprašal, zakaj sem obstreljeval in rušil Gornjo Radgono. Vrnil sem mu s protivprašanjem – ali sem le jaz rušil mesto? Mejni prehod je bil namreč popolnoma uničen, prav tako skoraj v celoti stanovanjski bloki ob prehodu. Moje tankovske cevi pa so bile obrnjene proti mestu, ne proti prehodu,« je povedal polkovnik. Berislav Popov trdi, da se je med pohodom proti državni meji z Avstrijo držal pravil, zapisanih v navodilih JLA, o delovanju njenih oklepnih enot. Šolske klopi vojaške akademije je gulil z Ratkom Mladićem: »Že v šoli je bil aroganten in neposlušen, vendar izjemno nadarjen učenec. Vseeno nas je presenetilo, da je zašel v skrajno nacionalistične vode.«

Vladimir Trifunović je bil prav tako izjemen gojenec vojaške akademije. Predvideno je bilo, da bi general prevzel mesto poveljnika armadnega korpusa v Ljubljani. Uprl se je slovenski kader v JLA. Tudi sicer se je v letih 1990 in 1991 že čutilo, da sedijo na sodu smodnika – častniki, zvesti radikalni srbski liniji, so dobivali udobne položaje v Beogradu in zaledju. General Vladimir Trifunović: »Nihče več ni hotel v Varaždin. Sam sem izpolnil ukaz. Na koncu lahko le povem, da če sem že bil 47 let častnik JLA, sem ponosen na to, kar sem bil.«

General in polkovnik septembra 2013 v Beogradu živita še vedno v za življenje skoraj nemogočih razmerah in v primežu bolezni, vendar, kakor poudarjata, čiste vesti. Vladimir Trifunović: »Iskali so mrtve heroje, življenja vojakov jih niso zanimala. Če bi ravnal, kot je major Milan Tepić, ki je iz vojašnice JLA napadel Bjelovar, bi postal simbol za oboje. Na Hrvaškem bi bil simbol za sovraštvo, v Srbiji simbol boja za domovino.« Tepić je bil odlikovan s srbsko medaljo narodnega heroja, po njem so poimenovali kar 21 ulic. Trifunović je po umiku iz Varaždina končal v temačni samici preiskovalnega sodišča v Srbiji, in šele z gladovno stavko je dosegel, da so ga premestili v prostor z malo boljšimi razmerami. Dva senata srbskega vojaškega sodišča sta generala Trifunovića in Berislava Popova oprostila očitkov, da sta z umikom izdala državo, tretji senat, sestavljen iz članov, ki so po obsodbi napredovali v generale, ju je poslal za rešetke. V strogem zaporu Zabela sta bila Trifunović in Popov poldrugo leto v celicah z najhujšimi kriminalci in na lastni koži sta občutila, kar je na murskosoboškem okrožnem sodišču rekel Ciril Zabret, slovenski general v armadnem poveljstvu v Zagrebu: »Vojaški poklic je preklet poklic!«

Berislav Popov sicer pravi, da z generalom Trifunovićem, ki mu je bil nadrejen, nikoli nista pričakovala, da bosta dobila vojaško medaljo za službovanje v vojski. Govoril je brez dlake na jeziku: »Politika me je naredila kontroverznega. Lovil me je, kdor me je hotel, kaznoval me je, komur je to prav prišlo. JLA je imela nesrečo, da je nadvladala državo. Jugoslavija je razpadla, vojska je ostala. Zakaj smo šli v Gornjo Radgono, se bojevali in umirali, nato pa jo zapustili? V Varaždinu smo se vojskovali devet dni. Ni bilo nobenega napredka in zapustili smo mesto. Toda, morali smo se žrtvovati, da je nekdo, vse od Slobodana Miloševića do Veljka Kadijevića in jastrebov, zbranih okoli njiju, lahko zakril svoje nevarne ideje.«

Polkovnik Popov je bil po prihodu iz Varaždina sprva premeščen v Banjaluko, vendar je odklonil, da bi se vojskoval v silah Republike srbske. Da bi bila mera polna, so leta 1999 vojašnico Topčider v Beogradu, kjer je nekaj časa stanoval z družino, napadle sile zveze Nato. V letalskem bombardiranju je bila hčerka, ki je šla po očetovih stopinjah, saj nosi vojaško uniformo, huje ranjena. »Plačal sem ceno, ki je bila visoka, ker smo se odločili za najbolj primitivno obliko reševanja sporov. Vsaka stran, ki je utrpela izgube, je te vedno pripisovala nasprotni strani, bodisi sovražniku bodisi domačim izdajalcem!«