Trst ni naš

Tržaško ozemlje in njegova svoboda

Govoril je o manifestaciji, ki jo je gibanje pripravilo 15. septembra. Na ta dan na drugi strani meje praznujejo priključitev Primorske matični domovini. Giurastante praznuje ustanovitev svobodne tržaške države in zagotavlja, da to počne na podlagi resolucije varnostnega sveta številka 17 iz leta 1947. V njegovi interpretaciji veljavnost te resolucije nikoli ni bila ukinjena, zato zahteva obnovitev cone A nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja kot suverene države. Trst ni del italijanske države, ampak je zgolj pod zelo malomarno upravo njenih zaporednih vlad. »Zadnja kolonija nekdanjega italijanskega imperija.« Ni osamljen. Njegovo gibanje ima več kot 3000 registriranih članov in vsaj 40.000 simpatizerjev po vsem svetu. Prav toliko je ljudi, ki so že ob omembi te nenavadne politične tvorbe s konca druge svetovne vojne skočili v zrak in jo takoj pokopali ali kot projekt norcev ali kot subverzivno dejanje, ki se mora končati na sodišču.

Osem tisoč ljudi na Borznem trgu je bila morda nekoliko pretirana številka. Ocene nihajo. Nihče v Trstu ni tam videl manj kot 4000 ljudi, nekateri so jih našteli 10.000, vsi pa se strinjajo, da jih je bilo zelo veliko. »Več, kot jih na ulice spravi katerakoli politična stranka,« je zagotovil kolega, ki v Trstu poklicno spremlja politične shode. Ko je imel Beppe Grillo na istem trgu predvolilni shod, je zbral morda 2000 radovednežev. Borzni trg je živahno vozlišče v mestu. Slovenska skupnost je imela pred dvema tednoma svoj festival, ki ga je otvoril pogovor o Vladimirju Bartolu, nadaljevala pa revija pevskih zborov. Poznavalci mesta pravijo, da je bilo na ulici morda več Slovencev ob manifestaciji za Svobodno tržaško ozemlje kot pa na festivalu. Kaj je na tej ideji tako privlačnega?

Najprej morda to, da je gibanje z enim korakom stopilo čez tradicionalne napetosti med Slovenci in Italijani, v svojih publikacijah pa se trudi vsaj v naslovih enakopravno obravnavati italijanščino in slovenščino. Ob njiju pa nemščino kot enega konstitutivnih jezikov Trsta.

»Smo politično gibanje, ki predstavlja vse duše svobodnega ozemlja,« je rekel Giurastante, ki je že leta sredi polemik, v katere je zašel kot militanten pristaš okoljevarstvenih gibanj. »Pri nas so levičarji, desničarji, ljudje iz centra. Politične ideologije v našem gibanju ne veljajo nič. Zasledujemo preprost cilj: priznanje naše domovine in svobode, ki je v njenem imenu.«

Trst je pred kratkim že bil država

Domovina, za katero se bori, je do pred kratkim živela samo v spominu starejših meščanov. Po drugi svetovni vojni so zavezniki v mirovnem sporazumu priznali posebnosti mesta Trsta, njegovega ozemlja in pristanišča, iz česar sta nastali cona A in cona B Svobodnega tržaškega ozemlja pod zavezniško vojaško upravo. Svobodno tržaško ozemlje je bilo s 17. resolucijo varnostnega sveta zgrajeno okrog mednarodnega svobodnega pristanišča. Te resolucije res nikoli ni nadomestila kakšna druga resolucija.

»Italija je s pariško pogodbo iz leta 1947 izgubila suverenost nad Trstom,« zagotavlja Giurastante. Drugi odstavek 21. člena pravi, da z uveljavitvijo mednarodne pogodbe 15. septembra 1947 preneha suverenost Italije nad Svobodnim tržaškim ozemljem. »To je dan naše neodvisnosti, ker Italija nikoli ni pridobila suverenosti nad Trstom. To je še vedno svobodno ozemlje.«

Ker suverenost Italije nad cono A nikoli ni bila določena z mednarodnimi sporazumi, po tej interpretaciji ozemlje nekdanje cone dejansko ni del italijanske države. Tako kot cona B, ki je prišla pod jugoslovansko oblast, nikoli ni bila pod njeno suverenostjo.

Leta 1954 je bila podpisana londonska pogodba, ki je upravljanje nad cono A prenesla z vojaške uprave zavezniških sil na civilno italijansko upravo, cono B pa pod civilno jugoslovansko upravo. Do podpisa osimskih sporazumov leta 1977 so na meji med državama stale table, na katerih je nedvoumno pisalo »začasna meja«. To je v interpretaciji statusa ozemlja cone A in B pustilo nekaj praznega prostora, ki je sedaj dobil novo vsebino, gibanje Svobodni Trst pa jo izkorišča do zadnje vejice. Ko je prišlo do mednarodnega priznanja Slovenije in Hrvaške leta 1992, se je pravni vakuum cone B zapolnil z novimi dejstvi. Za cono A se nikoli ni zgodilo nič takega.

Eden najbolj zavzetih pobudnikov gibanja Paolo Parovel pravi, da se je ozemlje do leta 1954, ko je bilo pod ameriško in angleško vojaško upravo, lepo razvijalo, ker so ga zavezniki upravljali zakonito, učinkovito in korektno. »Od leta 1954 naprej je bila vloga začasne uprave v kontekstu izvajanja mirovnega sporazuma zaupana italijanski vladi. Ne pa državi. Za razliko od anglo-ameriške uprave je začasna italijanska uprava izvajala svoj mandat na vedno bolj nekorekten način, ki je imel vedno bolj uničujoče učinke za prebivalstvo, s katerim so upravljali.«

Parovel trdi, da italijanska vlada ni upravljala mesta in svobodnega pristanišča na ločen način, kot tuje ozemlje, ampak je na silo vzpostavila suverenost italijanske države, se polastila vsega bogastva nepremičnin in mestu nabila breme plačevanja italijanskega javnega dolga.

Vzeli so nam državo in nam dali smetišče

Giurastante, ki je rutiniran okoljevarstvenik, Italiji očita, »da je celotno obmejno območje severnega Jadrana obravnavala kot smetišče«. Za to navaja nesporne argumente.

»Kot nekdanji član Green Action in Alpe Adria Green poznam odgovornost vseh držav, ki so onesnažile naš življenjski prostor. Trst in obmejno območje so sistematično izrabljali za dejavnosti, ki škodijo okolju. Nisem rekel smetišče kar tako. Tukaj odlagajo smeti. V tržaško pristanišče so postavili sežigalnico odpadkov, ki ne onesnažuje samo tržaškega ozemlja, ampak tudi slovensko obalo vse dol do Hrvaške. Sem prihajajo odpadki z juga Italije, ki jih nikoli nihče ni nadzoroval in smrdijo po mafijskih poslih. Z njimi noče imeti opravka nihče, zato jih pripeljejo sem. Odvržejo jih v ta izropan in pozabljen konec sveta.«

Še bolj mikavne kot ekološke teme pa so ekonomske.

»Mesto Trst je bilo glavno pristanišče avstro-ogrskega imperija. Od vsega začetka je bilo multietnično in multikulturno. Od nekdaj je bilo definirano kot ozemlje pod svobodnim režimom. Pristanišče pa ima strahovit potencial brez primere v Evropi, ker ima po osmem aneksu mirovnega sporazuma v svojem strogem pristaniškem prostoru točke svobodne trgovine.«

Giurastante jih razume kot brezcarinske cone in davčne oaze, kjer bi bilo mogoče organizirati tudi proizvodnjo. V načrtih gibanja Trst vidijo kot novi Singapur ali Dubaj. »Tukaj bi lahko Applu ali komu drugemu ponudili, da v prosti coni sestavlja telefone, ker so finančni pogoji ugodnejši. Sedimo na rudniku zlata, ki ga ne izkoriščamo.« Trst bi moral biti referenčno pristanišče za vso Srednjo Evropo, ki vključuje tudi Bavarsko in Južno Nemčijo. Trst in Koper sta v tem pogledu en sam velik pristaniški sistem, ki lahko pokrije pol kontinenta. Svobodno brezcarinsko območje brez davkov se sveti kot obljuba bogatega življenja.

Trst je danes obubožano mesto, ki se blešči v stari slavi. Giurastante in Parovel za oboje krivita italijansko državo, ki je ladijski promet preusmerila proti Benetkam, Raveni, naprej proti Anconi, dol do Barija in okrog do pristanišča Gioa Tauro v Kalabriji. Razselili so pristaniško infrastrukturo in razdejali ladjedelniško industrijo. Brez tega bi bil Trst lep in bogat kot njegov glavni srednjeevropski trg, ki je odprt na morje, ob njem pa pristajajo bele potniške ladje velikanke. Sedeti na Velikem trgu na vrtu dunajske kavarne in gledati za ladjo, ki pluje proti Severni Afriki, je prizor, ob katerem je lahko sanjati o mestni državici s svobodnim pristaniščem brez carin in davkov. Še posebej v dneh, ko se je šibka italijanska vlada skozi šivankino uho izognila padcu.

»Kriza italijanske države nas krepi,« je sklenil Giurastante. »Imamo opravka z zelo šibkim sogovornikom, ki nima odgovorov niti na vprašanja lastnega delovanja. Italija je na ekonomskih kolenih z nejasno prihodnostjo. Mi ponujamo projekt za bodočnost.«

»Moramo rešiti to državo«

Tržaški pisatelj Marko Sosič je v stari kavarni Urbanis med Velikim in Borznim trgom jezno tlesknil po mizi, da je to nesrečni paradoks Trsta.

»Ali prekletstvo,« se je razburil. »Takoj ko mesto zasluti, da bi stvari morda lahko šle na bolje, nas udari zgodba, ki je plod krize in ničesar drugega. To je zgodovinski premislek, ki vse skupaj postavi na glavo in destabilizira možnosti razvoja.«

Sosič se je v zadnjih letih razvil v zrelega pisatelja svoje generacije, ki piše v slovenščini, berejo pa ga v italijanščini in francoščini. Jezi se nad kaotičnostjo italijanske države, vendar se mu zdi, da se z novim županom Cosolinijem in levo oblastjo v regiji odpirajo tudi nove možnosti za mesto. Italijanska vlada premierja Enrica Lette se je v Rimu borila za preživetje pod udarci Silvia Berlusconija, ki je izsiljeval parlament, zato da mu ne bi bilo treba prestajati zaporne kazni. Skoraj bi mu uspelo, med političnim preigravanjem pa je usoda ekonomije visela na nitki.

»Mi moramo rešiti državo, v kateri živimo,« pravi pisatelj, ki rad hodi čez več meja hkrati in nima dilem, da je italijanski državljan, ki v Trstu piše v slovenščini. Z ozkimi identitetami majhnih fantazijskih teritorijev si nima kaj pomagati. »Vprašanje Trsta je povezano s to državo, s Slovenijo in z usodo Evrope. To je resničnost, v kateri živimo. Mnogi mi govorijo, da se jim zdi Svobodno tržaško ozemlje zanimiva rešitev za naše probleme. Jaz bi oponiral. Smo izolirani, sedaj pa bi se še znotraj izolacije izolirali, zato da postanemo rezervat ljudi, ki komunicirajo samo še s seboj in ne reflektirajo nič.«

Četudi primerjava morda ni točna, ga gibanje Svobodni Trst spominja na gibanje 5 zvezdic, ki je na zadnjih volitvah dobilo največ glasov, vendar z njimi ni znalo narediti nič velikega. »Beppe Grillo je bil eden resnejših znakov protesta proti politiki, ki je ogrozila državo. Vnašanje ideje Svobodnega tržaškega ozemlja je zagotovo še en znak protesta. Jaz ga tako doživljam. Manifestacije gibanja, ki je na ulice pripeljala nekaj tisoč ljudi, v Trstu ne moreš ignorirati. Predvsem zato, ker tradicionalne politične sile ne znajo ponuditi kredibilne vizije neke druge politike. Simpatično je tudi tistim Slovencem, ki se niso identificirali z nobeno stranko, nobeno slovensko organizacijo in nobeno državo.«

Iskanje alternativnih domovin

Zgodovinar Aleksej Kalc se je ob vprašanju, kaj naj si mislimo o Svobodnem tržaškem ozemlju, poznavalsko nasmehnil. Pokazal je knjigo, pri kateri je ravnokar sodeloval. Ni o Trstu, ampak govori o avtonomiji poknežene goriške in gradiščanske grofije med letoma 1861 in 1914, ki je danes razdeljena med dve državi. Iz njenega središča sta nastali mesti Gorica in Nova Gorica, ki se slabo znajdeta v dvojni identiteti brez mejnih prehodov. Od velikih državnih politik zadnjih sto let tam ni bilo nobene koristi. Od majhnih še manj.

»Oživitev Svobodnega tržaškega ozemlja je močno povezana s sedanjim kriznim položajem,« je rekel Kalc. Vendar ga ni takoj vezal na krizo italijanske vlade ali ekonomije. »Je samo eden od mnogih primerov odkrivanja majhnih domovin kot odgovora na resnično stisko, ki smo jim priča že dve desetletji.«

Spomnil se je znanstvene razprave, v kateri je sodeloval v Franciji, ko so polemizirali, ali iskanje majhnih domovin na ozkih območjih pomeni izključevanje nekaterih ali nove oblike življenja. Skrb, da gre za projekte izključevanja, je bila zelo velika. Povsod v Evropi se je obnovilo zanimanje za lokalne skupnosti in za obnavljanje starih tradicij. V alpskih predelih Italije so postala vabljiva jusarska gibanja. Pravico odločanja o krajevnih zadevah dajejo zgodovinskim družinam določenega ozemlja, ki so imele že pred dvesto leti jus (pravo) na svojem območju. Po eni strani so simpatična, ker se z ljubeznijo lotevajo svojih krajev, na drugi strani pa veliko ljudi potisnejo iz kroga pravice odločanja. So pa resnična in vedno več jih je.

»Svobodno tržaško ozemlje je privlačno, ker se ljudem zdi, da ponuja rešitev iz krize,« je rekel Kalc. »Ljudje so res naveličani, ko kar naprej poslušajo in gledajo, kaj naj bi o njih odločili na nekem forumu v Rimu, pa že vnaprej vedo, da besedam ne gre zaupati. Ta projekt pa ima že v imenu svobodo in je na prvo žogo simpatičen. Tudi meni. Če razmišljam racionalno, tržaško ozemlje nima velikih možnosti, da bi živelo samostojno. Zdaj ne. Po drugi svetovni vojni pa bi najbrž lahko. Takrat bi se lahko razvile pristaniške in finančne infrastrukture, ki bi se poigravale s privilegiji in se razvile v off shore ozemlje.«

Prijatelji, ki so bliže gibanju, mu zagotavljajo, da je v njem veliko ljudi, ki so bili v komunistični partiji. V novem gibanju pa so skupaj z desnico. Kalca to ne preseneča preveč, ker je na enak fenomen naletel kot zgodovinar, ki raziskuje migracije. Enkrat se je že zgodilo, da so bili ljudje zelo različnih političnih prepričanj skupaj. Našli so se na ladjah, ki so plule proti Sueškemu prekopu. Leta 1954, ko je bilo Svobodnega tržaškega ozemlja konec, se je 15.000 Tržačanov odločilo, da zapustijo Trst. Večina je odšla v Avstralijo.

»To je bila glavnina ljudi, ki niso hoteli živeti niti v Italiji niti v Jugoslaviji,« je rekel tržaški zgodovinar. »Bili so delavci in po zavesti levičarji. Eden izmed njih je Albert Kovačič, njegova družina še vedno živi v Avstraliji. Bil je rojen v Trstu slovenskim staršem pod fašizmom. Kot železničarsko družino so jih prisilno izselili v Genovo. Dal je skozi italijanske šole, doma pa so govorili tržaški dialekt. Bil je v partizanih, po vojni pa je tri leta prostovoljno služil v jugoslovanski vojski. Vrnil se je na Svobodno tržaško ozemlje. Ko je pripadlo Italiji, se je odselil v Avstralijo. V več pismih je opisoval svoje občutke. 'Tukaj lahko končno rečem svoboda,' je pisal v Trst. 'Zato, ker je tukaj delo, ni večnih domovin in nobene zastave katerihkoli barv.' To piše človek, ki je velik del mladosti preživel v partizanih in jugoslovanski vojski kot prostovoljec. Je predstavnik množice Tržačanov, ki so bili v petdesetih letih naveličani večnih napetosti v mestu in so raje odšli. V STO so videli možno rešitev, ki je zastopala njihovo socialno idejo. Razbila je napetost med Jugoslavijo, ki je trdila 'Trst je naš', in Italijo, ki je govorila o najbolj italijanskem Trstu.«

Mnogi iščejo nove domovine. Nad svojimi so razočarani. Nekateri jih nikoli niso imeli radi, nekateri so se borili zanje in so morali spremeniti mišljenje o njih. Združujejo se ljudje, ki so siti tega trenutka. »Italiji moraš slediti tako kot borzi: nič ne traja več kot eno uro, in to ljudi zelo bega,« je sklenil Kalc.

Svobodno tržaško ozemlje zveni res privlačno. Nekdanji predsednik Slovenije Danilo Türk pa kot mednarodni pravnik in nekdanji funkcionar Združenih narodov pravi, da pristaši STO v svojih interpretacijah gibanja nimajo prav. »Ker Italija nikoli ni ratificirala londonske pogodbe, zakone pa je izpeljevala iz nje, bi lahko na pravnem področju prišlo do zanimivih primerov,« je rekel kot človek, ki je Trstu zelo naklonjen in v njem vidi »neko zelo posebno ozemlje, ki ga je treba obravnavati na pazljiv način«. Ne gre pa se zanašati na 17. resolucijo Združenih narodov, tudi če formalno nikoli ni bila razveljavljena. »Včasih resolucije varnostnega sveta prenehajo veljati tacitum, na tiho, ne da bi njihovo neveljavnost kdo prav posebej razglašal. Utihnejo v pozabo. Ozemlja, zgradbe in ljudje na Tržaškem pa nikoli ne pozabijo nič. To je mesto, ki živi na spominih.