Umetni satelit

Četrti oktober 1957 bo najbrž ostal zapisan v zgodovini kot prvi korak človeka v vsemirje. Na ta dan so namreč izstrelili v Moskvi tako imenovani satelit, ki se zdaj že nekaj dni giblje okoli zemlje z brzino kakih 28.800 kilometrov na uro, tako da v devetdesetih minutah obkroži naš planet.

Novica o izstrelitvi umetnega planeta je presenetila skoraj ves svet. Zahodni znanstveniki so sicer slutili, da so sovjetski znanstveniki dosegli zelo velik napredek v raketni tehniki, niso pa pričakovali, da bodo Rusi tako kmalu poslali satelit v prostor. Še bolj jih je presenetila teža umetnega satelita – 83,5 kilogramov, medtem ko mislijo Američani izstreliti umetni satelit šele spomladi, tehtal pa bo samo kakih deset kilogramov. Ta na videz majhna razlika v teži pa v resnici pomeni velikansko razliko v raketni tehniki, zakaj Rusi so morali – po ocenah zahodnih znanstvenikov – uporabiti več ton težko, trodelno raketo, da so pognali 83,5 kilogramov tako daleč v prostor – 800 do 1.000 kilometrov nad zemeljsko površino.

Zahodni znanstveniki so čestitali svojim sovjetskim kolegom nad tem velikim tehničnim uspehom, ki pa ni samo tehnični uspeh. Da ne gre samo za tehnični uspeh, dokazuje razpoloženje v političnih in vojaških krogih na Zahodu, kjer s težavo prikrivajo razočaranje in nekakšen strah. Čeprav so zahodni znanstveniki še dolgo govorili in pisali, da Sovjetske zveze ne gre podcenjevati in da je treba ravnati z njo kot z enakopravnim družabnikom na področju tehnike in znanosti, se je vendarle marsikdo na Zahodu, posebno v Ameriki, tolažil, da je Zahod predaleč izpred Sovjetske zveze, da bi ga mogla kdaj dohiteti ali celo prehiteti. Dandanes sta tehnika in politika tako tesno povezani, da bo umetni satelit vplival tudi na razorožitvena pogajanja. Upajmo, da v dobrem smislu.

Znanstveniki sicer lahko v celoti ocenijo, kaj vse si lahko obetajo od umetnega satelita, toda tudi laik ve, da bo satelit izrednega pomena za vremenoslovje in vremenske napovedi, ker je doslej vremenoslovska služba na svetu pokrivala samo kakih pet odstotkov zemeljske površine. Satelit in drugi sateliti, ki mu bodo sledili, bodo najbrž zrevolucionirali brezžične zveze in televizijske prenose. Toda za človeka najbolj mikavno in razburljivo je dejstvo, da je bil storjen prvi korak na poti v vsemirje, trenutno na poti do Meseca.

Sovjetski znanstveniki že izjavljajo, da izpopolnjujejo vsemirsko raketo, ki bo potovala na Mesec. Profesor Čebatarev meni, da je možno odpotovati na Mesec in se čez deset dni vrniti. Seveda pomeni vrnitev na zemljo še najhujšo prepreko. Jasno je tudi, da v prvih raketah ne bodo ljudje, ampak kvečjemu živali in rastlinstvo.

Pri vseh teh uspehih sovjetskih znanstvenikov pa je treba poudariti – kar tudi sami poudarjajo – da je izstrelitev umetnega satelita plod naporov in dela vseh znanstvenikov sveta, da je vsak znanstvenik, ki se je s tem ukvarjal, ne glede na narodnost, prispeval k temu zmagoslavju človeške tehnike in človeških sanj.

In tako zdaj kroži nad našimi glavami kakih 900 kilometrov visoko majhen predmet, ki pošilja signale na zemljo in sporoča ljudem nadvse pomembne podatke o gostoti zraka v teh višinah, o temperaturi, brzini in drugem. Za ljudi je ta občutek nekoliko nenavaden, ker živijo v dobi, ko se uresničujejo najbolj drzne napovedi ljudi, ki so jih v preteklih dobah imeli v najboljšem primeru za fantaste, v najslabšem pa za norce. Toda brez domišljije ni napredka.

Počasi tudi umetni satelit ne bo več senzacija. Človeški rod se bo navadil nanj, kot se je navadil na letala, televizijo, radio in druge plodove človeškega duha in človeških rok. Gotovo bo zelo slovesen tisti trenutek, ko bo človek dosegel Mesec. Toda tudi takrat ne bo varen pred samim seboj. Zakaj če ne bo znal v družbi ustvariti trdnih pogojev za mir, je njegovo delo zaman. Upajmo, da ga bodo tehnični uspehi napravili modrejšega.

Dolenjski list, 9. oktobra 1957

Vse okrog satelita

Že nekaj dni kroži okrog sveta sovjetska umetna luna, najhitrejši predmet, ki jih je kdaj izdelal človek. Podrobnejši podatki o satelitu, ki so ga izstrelili v vesolje sovjetski znanstveniki, še niso znani. Vemo le toliko, da leti na višini okrog 900 kilometrov s hitrostjo 29.000 kilometrov na uro in da zemeljsko oblo obide v 96 minutah. V vesolje so ga izstrelili z raketo. Satelit tehta 83 kilogramov, njegov prečnik pa meri 58 cm. V aparatu sta dve radijski postaji, ki oddajata signale. Desettisoči radioamaterjev širom sveta so te signale že ujeli s svojimi aparaturami. Med njimi tudi radijski tehniki v Ljubljani in tehniki radia Koper na Belem Križu. (…)

Prvi sekretar sovjetske KP Hruščev je v zvezi s tem prvi ponudil roko Amerikancem. Dejal je, da je Sovjetska zveza pripravljena skleniti z ZDA sporazum o mednarodnem nadzorstvu nad sateliti in izstrelki v okviru splošnega sporazuma med državama. Amerikanci zaenkrat na ta predlog še niso odgovorili, vendar je iz vseh izjav čutiti, da so izgubili prvenstvo na tem področju in da bo zdaj še najbolj pametno, če sovjetski predlog sprejmejo. (…)

Slovenski Jadran, 11. oktobra 1957