Iskreno povedano, nič od vsega skupaj nisem razumel. Pogovor med Lovšetom in Todorićem se mi zdi kot lahkoten pogovor dveh kvantnih fizikov, recimo Paula Diraca in Johna von Neumanna, ki se po telefonu o Schrödingerovi enačbi pogovarjata kot dve babici o novem nadaljevanju turške žajfnice.

In to me je, priznam, v resnici fasciniralo.

Ne Dirac in Neumann, ampak Lovše in Todorić.

V igri je, jebiga, praktično celotno gospodarstvo dveh resnih držav, članic Evropske unije, tu se dogovarjajo za posle, vredne manjših državnih proračunov, iščejo se zveze za posojilo v višini pol milijarde evrov, trgovske verige in zavarovalniške družbe se izmenjavajo, kot da bi šlo za sličice nogometašev, in o vsem tem se Tomaž in Ivica, dva stara tovariša, pogovarjata čisto tako, kot da bi se dve babici po telefonu pogovarjali o turški žajfnici.

Redko smo imeli priložnost videti tako nazorno ilustriran svet, v katerem živimo.

Seveda ni povsem nenavadno, da se o gospodarskih strategijah in meddržavnih zadevah dogovarjajo po telefonu, le da to običajno počno predsedniki in premierji ali vsaj finančni in zunanji ministri. V vladnem uradu za masivno hrastovo mizo sedi finančni minister in ima pomembne pogovore s kolegom iz sosedne države o privatizaciji nacionalne zavarovalniške družbe: to je bila vse do včeraj romantična slika našega političnega sveta. Seveda ne pričakujemo, da naši ministri neobvezujoče klepetajo o košarkarskem prvenstvu, oni so tu zato, da o teh zadevah – o privatizacijah nacionalnih zavarovalniških družb – razmišljajo in delajo namesto nas. Za to smo jih navsezadnje tudi izvolili.

Tu pa se o teh zadevah – o zadevah, od katerih so odvisna celotna naša gospodarstva, na tisoče delovnih mest, na desettisoče stanovanjskih posojil, šolnin in računov za elektriko, na stotisoče človeških življenj in usod – pogovarjata nesramno bogati tajkun in prvorazredni prevarant, in o tem se pogovarjata tako mimogrede, kot kadar vi poprosite prijatelja, ki pozna človeka, čigar žena dela v vrtcu, naj ga vpraša, ali vam lahko pomaga pri sprejemu otroka v vrtec.

– Ni problema, poznam človeka.

– Odlično. Pa sicer?

– Vse okej. Pa pri tebi?

– Kar dobro, samo da to uredim, pa da sem miren.

– Ne skrbi, vem, kako je to.

– Velja. Najlepša ti hvala. Pa ženo pozdravi.

– Bom, evo, tudi ona tebe pozdravlja.

Tako nekako je videti tak pogovor. Tako se pogovarjajo ljudje, kadar imajo velik problem, kot je sprejem otroka v vrtec, in velikega prijatelja, ki pozna človeka, čigar žena dela v vrtcu. In povsem enako se pogovarjajo hrvaški tajkuni in slovenski prevaranti, kadar imajo svoj velik problem, kot je pol milijarde evrov, kolikor potrebujejo, da sklenejo posel z Mercatorjem, in velike prijatelje, ki poznajo človeka v Goldman Sachsu, ki bo uredil posojilo v Commerzbanki, če jim v zameno zagotovijo dve milijardi evrov in pol vreden posel s hrvaškimi avtocestami, kar ne bo težava, če jim dajo banke posojilo v višini piškavih dvesto milijonov evrov za državne železnice. Ali tako nekako, saj sem vam rekel, da nisem v bistvu nič razumel – že po prvih sto milijonih evrov sem izgubil nit.

Točno tako, evo, vidim ta prizor. Ivica Todorić v lahki športni vetrovki v velikanskem terencu pred trgatvijo pregleduje svoje vinograde po vzhodni Slavoniji kot kak veleposestnik iz mehiške serije, na ušesu pa drži mobitel. Tomaž Lovše pa medtem, na primer, poležava ob bazenu in z levo roko otrokom kaže, naj utihnejo in ne motijo, ko se s prijateljem pogovarjata o pomembnih poslih. Ležerno tako stara tovariša klepetata o prevzemu Mercatorja, nakupu Croatie Osiguranja, privatizaciji hrvaških avtocest in drugih banalnih, vsakdanjih zadevah, čisto tako, kot se je nekoč, v politični dobi, klepetalo v vladah ali na ministrskih summitih v mondenih letoviščih, tako torej, kot vi vsak dan dan neobvezujoče klepetate s kolegi, prijatelji ali ženo.

Že prej smo seveda vedeli, da je veliki kapital prevzel oblast od politikov, a to dejstvo smo sprejeli kot abstraktno zgodovinsko nujnost – navsezadnje se nismo borili za nacionalne države, ampak za kapitalizem, to je danes jasno – in se nismo pretirano trudili, da bi si to dejstvo tudi plastično predstavljali. Takole samo samcato, zapisano na seznamu telefonskih klicev Tomaža Lovšeta, pa je videti grozljivo. Daleč od našega umetnega sveta, v katerem se igramo aktivno demokracijo, pa glasujemo, volimo in živahno komentiramo, je v onem resničnem, stvarnem, vse to popolnoma brezveze.

Pravzaprav se igramo politiko in obkrožamo imena na volilnih lističih kot otroci na šolskih testih, medtem ko se odrasli ukvarjajo z resnimi, nam povsem nerazumljivimi stvarmi. In nam z levo roko kažejo, naj utihnemo in ne motimo, ko se s prijatelji po mobitelu pogovarjajo o pomembnih poslih.