Ker je bilo za medije in posledično javnost pomembneje, kako v tednu mobilnosti nek funkcionar pride v službo, kot pa kaj v njej naredi, smo se na koncu mrzlično prepirali o tem, kdo je in kdo ni vedel za podaljšanje neavtomobilnosti v neskončnost na delu Slovenske ceste v središču Ljubljane. Zaradi svojevrstnega avtomobilističnega Pavlovega refleksa tam okoli še vedno vlada prometni kaos, s tem pa ostaja odprta tudi omenjena dilema.

Je krivo pomanjkljivo obveščanje? Pred dvema letoma se je tako rekoč cel svet ukvarjala z »avtoarmagedonom« oziroma »avtoapokalipso«, kot so v Los Angelesu napovedovali dvodnevno zaprtje dela meddržavne avtoceste 405 ob koncu tedna, ko se nanjo običajno zapodi okoli pol milijona avtomobilov. Finale je bil ravno nasproten od vsega medijskega trušča o prihajajočem apokaliptičnem prometnem kaosu. Zapora se je končala s tako tekočim prometom, kot ga mesto angelov ni pomnilo že desetletja. Lani septembra so »vajo« ponovili (spet zaradi rekonstrukcijskih dele, ne tedna mobilnosti, da ne bo pomote, saj je ta evropska »iznajdba«), tokrat z napovedjo brez sodnodnevnih aluzij, ampak zgolj opozorilom, naj se izleta ob koncu tedna željni prebivalci ne zanašajo na izkušnjo izpred leta dni. Z domnevo, da bodo spet vsi ostali doma, bo vsak sedel v avto, so sporočale mestne oblasti in mediji ter prepričevali ljudi, da se odločijo za domači vrt in žar. Dva uspešno preprečena »avtoarmagedona« sta zdaj model za zapiranje tamkajšnjih cest, saj ni osnovno vprašanje, kako preusmeriti promet, ampak kako ga razbremeniti in o tem ljudi pravilno ne pa šablonsko obvestiti.

Seveda je iluzorno pričakovati, da bomo v Sloveniji v naslednjem desetletju prišli kam dlje od postavljanja znakov in radijskega obvestila o cestni zapori ter kazni za prekrškarje. Logično, saj se ne znamo lotiti niti spodobne stalne zapore kakšne ceste, zakaj bi si razbijali glavo ob začasnih in Ljubljana je za to lep primer. Navajene, da prebivalci in obiskovalci vse prenesejo, se mestne oblasti že od nekdaj poigravajo z njihovimi živci, pa so zdajšnje dobile še poseben zalet.

Povod za to je, da je Jankoviću uspelo nekaj, kar njegovim predhodnikom ni. Robustno urejuje mestno središče, ki ga je zdaj že veselje gledati, čeprav ga njegova javnozasebniška miselnost hkrati spreminja tudi v moro za v njem živeče in za tiste, ki v Ljubljano prihajajo na delo. Že z zaporo Tromostovja bi moral biti izveden notranji cestni ring, z zaporo Slovenske ceste pa po njem in prek nje vsaj brezplačni krožni mestni promet, neobremenjen z linijami iz vpadnic. Potem dobijo tudi razni P+R sistemi smisel, sicer je vse skupaj en sam Potemkin za tiste, ki se v »najlepšem mestu na svetu« oglasijo za dan ali dva.