Kaj vse je botrovalo njegovi tokratni potezi, Janković ni pojasnil. Nedvomno pa so med razlogi velika užaljenost zaradi premajhnega vpliva na delovanje vlade oziroma predsednice vlade, ki si jo je v začetku leta sam izbral za svojo (začasno) naslednico na čelu stranke; prepričanost, da je PS, ki jo je ustanovil, njegova last in se torej nima pravice izviti iz njegovega »objema«; želja po preglasitvi ali celo preobrnitvi postopkov, ki potekajo proti njemu; pričakovanje, da bo koalicija tudi ob njegovi vrnitvi na čelo stranke preživela, na morebitnih predčasnih volitvah pa da lahko stranka pod njegovim vodstvom znova zmaga... V včerajšnji odločitvi ustanovitelja PS bi zaman iskali vsaj kanček racionalnega razmisleka.

A racionalnost tako in tako ni značilnost Jankovićevega političnega delovanja, kar se je v preteklosti že večkrat pokazalo. Najbolj nazorno ob njegovem sestavljanju koalicije, ko mu zaradi osebnih občutenj in vzvišenosti ni uspelo unovčiti volilne zmage. Tokrat je Janković zaradi svojega ega in osebnih interesov na kocko postavil celo politično stabilnost države. In to v še bolj prelomnem trenutku, kot je pred šestimi meseci storil prvak SDS Janez Janša, ko je raje pristal na padec vlade, kot da bi premierski položaj prepustil nekomu iz lastnih vrst. Tako Janković kot Janša si torej brez pomisleka jemljeta za talca ne samo stranko, temveč tudi državo.

Podobno neracionalen, kot je Jankovićeva odločitev, je odziv Pozitivne Slovenije nanjo. V obupanem iskanju izhoda iz nastale situacije, ki bo v prihodnjih dneh nedvomno še bolj razdelila stranko, in v razumljivi želji po preprečitvi politične krize v državi so namreč prišli na idejo o prestavitvi datuma kongresa. A posledice izvedbe takšne zamisli ne bi bile bistveno manj usodne kot Jankovićeva zmaga. S tem ko Bratuškova vlado vodi zgolj kot predsedujoča PS, je namreč njena pozicija v koaliciji (dodatno) šibka, z vnaprejšnjim priznanjem, da bi tekmo z Jankovićem izgubila – kar bi prestavitev kongresa nedvomno bila – bi bila njena politična moč povsem oslabljena. Izsiljevalske možnosti koalicijskih partneric pa bistveno okrepljene. Premierka, ki ne more pričakovati izvolitve na čelo lastne stranke, bi kaj težko izpeljala zahtevne in nepriljubljene vladne projekte.

Bratuškova se bo torej očitno morala podati v odprto in nedvomno zelo tvegano tekmo z Zoranom Jankovićem. Če jo bo dobila, bo bistveno utišala nenehne izsiljevalske izpade koalicijskih partnerjev in se v precejšnji meri znebila sila obremenjujoče Jankovićeve sence. Če bo tekmo dobil ljubljanski župan, bo moral prevzeti ogromno in gotovo ne lahko odgovornost za prihodnje dogajanje v državi. Lahko pa seveda Bratuškova iz tekme še izstopi (Janković je zagotovil, da tega ne bo storil) oziroma odstopi s premierskega položaja. A bi s tem prevzela nase del Jankovićeve odgovornosti.