Ne gre spregledati, da je imel cerkveni vrh od izbruha krize na voljo vsaj dve leti, da bi javnosti pogumno, samokritično in transparentno razkril, kaj vse in zakaj je šlo narobe v mariborski zgodbi. Rimu ne bi bilo treba kazensko prestavljati ekonomov in nadškofov, če bi sami pravočasno položili vse karte na mizo in prevzeli polno odgovornost za storjeno, ne glede na deljeno krivdo in odločilni vpliv krize. Tako pa so cerkveno sramoto razkrivali fittipaldiji, rimski in domači, po koščkih in občasno z neizogibnimi poenostavitvami. Včasih tudi tako, da so »nedolžni nevesti grobo vlekli bele čipke z nabreklega trebuha«, zaradi česar so v Cerkvi nemalokrat upravičeno tožili nad medijskim zlorabljanjem svojih grehov. Prav to naj bi storil tudi »nesrečni Fittipaldi« in slovenski mediji za njim – z obelodanitvijo menda neresnične novice, da bo Rim reševal Maribor s 40-milijonskim posojilom.

A v tem primeru je zadeva bolj zapletena. Zadnje odločno uradno zanikanje Svetega sedeža, da bi utegnili pomagati mariborski nadškofiji, je bilo res namenjeno medijem, a posredno tudi slovenski Cerkvi. Rimski demanti je bil namreč v svojem bistvu pravzaprav še en ukor po papežu. Vatikan, jasno odmeva v ozadju, ne bo kreditiral škofij, ki so kršile kanonske predpise, zavajale Sveti sedež in s poslovno megalomanijo prizadele toliko tisočev vernikov. Vsaj uradno ne. Tako kot ni Rim (uradno) nikoli kreditiral škofij, ki so jih do bankrota pripeljale odškodnine zaradi pedofilskih zločinov škofov in duhovnikov. Kajti v tem primeru bi bankrotiral Sveti sedež. Če ne finančno pa moralno. Odgovornost za lastno početje je namreč visoko v vrhu vrednot, ki jih promovirajo in, upajmo, tudi poskušajo živeti v Katoliški cerkvi. Pod papežem Frančiškom se celo zdi, da z odgovornostjo na vseh ravneh in transparentnim razkrivanjem preteklih napak resno mislijo. Žal ti novi pogledi nekako ne prodrejo do Slovenije…

Če gre verjeti italijanskim vatikanologom, ne le papež Bergoglio, celo vodstvo IOR, vatikanske banke, ki je bila v preteklosti vpletena v monstruozne finančne škandale z obešanji in defenestracijami, uresničuje svoje napovedi po transparentnem in zakonitem poslovanju. Kakšnih 50 vatikanskih eminenc, kurijskih šefov, vplivnih duhovnikov in škofov, ki imajo depozite v tej banki, menda ni moglo verjeti svojim očem, ko je v svojih rimskih nabiralnikih dobilo pismo z IOR. V njem so od njih, groza grozna, zahtevali, da banki razkrijejo svoje finančno stanje in pojasnijo izvor naloženega denarja… Besedam morajo slediti dejanja, napake je treba popraviti, dajejo vse bolj odločno vedeti v Rimu. In pri nas?

Vodilni v slovenski katoliški cerkvi niso pripravljeni priznati niti v oči bijočih napak iz preteklosti, če bi njihovo priznavanje lahko ogrozilo razmerja moči med strujami, tako pomembna v interregnumu. Odgovorni urednik Družine Franci Petrič je v komentarju ob položitvi temeljnega kamna za ljubljansko džamijo politikom očital, da so težave muslimanov izrabljali za svoje cilje in da so skupaj z mediji v »brezno preigravanja« nekajkrat hoteli potegniti tudi katoliško cerkev, »kakor da je od nje odvisno dovoljenje za džamijo, vsi pa vemo, da je to pristojnost državne in lokalnih oblasti«. Tako torej: v sramotni zgodbi o dolgoletnem nasprotovanju legitimnim prizadevanjem islamske skupnosti, ki jo je odmevno končal škof Glavan, ko je tudi s svojo navzočnostjo na slovesnosti podprl gradnjo »hrama molitve in kulture«, naj bi bili vodilni cerkveni kadri žrtev politične zarote proti muslimanom in ne njeni aktivni soustvarjalci. Še več, v Cerkvi naj bi legitimnim zahtevam muslimanov celo utirali pot. V 70. letih je namreč Teološka fakulteta, piše Petrič, gostila odbor muslimanske skupnosti, ki je že tedaj postavil zahtevo po džamiji. Ergo: muslimani bi brez podpore Cerkve sploh ne prišli do džamije.

V zanosu olepševanja preteklega odnosa RKC do graditve džamije Petriču seveda »uide« iz spomina izjava kardinala Rodeta, ki je v času najbolj intenzivne kampanje proti graditvi džamije na POP TV politike glasno posvaril, naj premislijo, kaj počnejo, ker da je džamija za razliko od krščanskih cerkva tudi politični center, »ki predstavlja neko drugo kulturo in drugo svetovno silo«. Ampak, kot rečeno, po Petričevo je Cerkev v tej zgodbi žrtev. Mediji in politika so kardinala potegnili v brezno preigravanja in ne morda obratno. Kardinal, ki mu po vesteh iz Rima pospešeno pada vpliv – Frančišek ima pač svoja merila – je seveda že vedel, zakaj je pred odhodom v Rim prav Petriča povišal v kanonika…

A tudi vladajoča politika v zgodbi o slovenski Cerkvi in njenih rastočih težavah ni nedolžna. To, kar si je v odnosu do RKC in drugih verskih skupnosti privoščila z zakonom o obdavčitvi nepremičnin, je nekorektno in politično pišmeuhovsko. Spomnimo: v prvem vladnem predlogu so odločno napovedali, da bodo obdavčili vse sakralne objekte. Nato so sporočili, da jih bodo izvzeli iz obdavčitve. V tretjem predlogu so tudi to stališče preklicali in napovedali, da obdavčitev sakralnih objektov ostane, a da bodo obdavčeni minimalno (0,1-odstotno). Po najnovejšem predlogu je višina obdavčitve odprta. V vsem tem času pa se vladi ni zdelo potrebno pogovoriti s predstavniki cerkva; vsaj javnost o tem ne ve nič. Kmetje so očitno močnejši lobi, z njimi se vlada pogaja, ne le sestaja. Toda v pogodbi o delovanju EU je jasno zapisana obveznost države, da s cerkvami – in ne morebiti s kmeti ali šoferji – vodi »odprt, pregleden in reden dialog«. Pravica do svobodne veroizpovedi pač ni kar tako ustavna kategorija.