Obstaja veda, poimenovana mediologija (s temeljno knjigo Cours générale de la médiologie Regisa Debraya), ki je ugotovila, da novi medij ne uniči starega. In to kljub apokaliptičnim napovedim, ki se oglasijo vselej, ko se pojavi neki novi medij. Ta mediološka trditev pravzaprav samo potrjuje zgodovinska dejstva: iznajdba fotografije v 19. stoletju ni uničila slikarstva, ampak je kvečjemu vplivala na to, da se je spremenilo (iz realizma v impresionizem, kubizem in abstrakcijo). Iz fotografije se je razvila še močnejša iluzija realnosti, filmska gibljiva podoba, in brž ko je ta začela pripovedovati in prikazovati zgodbe, drame in komedije, so to novo spektakelsko formo začeli obtoževati (tako na Slovenskem kot marsikje v Evropi), da ogroža najstarejšo in »najplemenitejšo«, se pravi, gledališče. A ne le, da so se med kinom in gledališčem spletle trdne vezi na personalni ravni (med pisci, igralci, režiserji), marveč je tako, kot je film posnemal gledališče, tudi slednje veliko prevzelo od filma, danes pa se celo dogaja, da uprizarja filmske »komade«.

S kinom pa je drugačna zgodba. Če tega kaj ogroža, to niso toliko novi mediji kot pa druge tehnologije. Kinu je šlo dobro in najbolje takrat, dokler je bil edini kraj prikazovanja filmov ali, bolje, dokler je bil edini »spektakel« tehnike gibljive podobe. Se pravi, dokler se sredi 20. stoletja ni pojavila in razmahnila televizija. A tudi ta kina ni uničila, ampak ga je najprej spremenila (široki format), toda ko je začela še sama prikazovati in producirati filme, je vendarle povzročila prvi resnejši upad kinematografskega obiska in posledično tudi zapiranje kinodvoran. Ker pa je televizija praviloma prikazovala stare in starejše filme iz studijskih zalog, so kinematografi z novimi filmi še vedno imeli dovolj prometa. Gledanje filmov doma pač še zdaleč ni bilo tako razširjeno, kot je to postalo v 80. letih po zaslugi domačega videa in videokaset s piratskimi kopijami filmov, tudi oziroma predvsem najnovejših. Za kinematografe je nastopilo krizno obdobje, ko so bile videoteke bolj obiskane kot kinodvorane. Ni jim preostalo drugega, kot da še sami postanejo neke vrste videoteke, se pravi multipleksi.

Vzpon in propad multipleksov

Kino je na vsako »grožnjo« odgovoril tako, da je ponudil »nekaj več« kot konkurenca: na »grožnjo« televizijskega formata je odgovoril s še večjim formatom, s še večjo sliko, kot je bila že do takrat kinematografska, torej s širokim platnom in z barvnim filmom nasproti črno-beli televizijski sliki. Toda v primeru domačega videa zadeve ni bilo več mogoče reševati s tehnologijo, ker je bilo treba spremeniti gledalske navade, če naj bi ljudi zvabili nazaj v kino. Kar je kinematografiji uspelo tako, da je ljudi bolj kot potencialne gledalce obravnavala kot potrošnike: kinematografski gledalci so to postali tako rekoč kot stranski produkt svoje potrošniške »misije« v trgovskih centrih, v okviru katerih so se pojavili prvi multipleksi (kot navsezadnje tudi Kolosej in Planet Tuš v Sloveniji). Multipleksi so zgradbe z več kinodvoranami – eden največjih je madridski Kinepolis s 25 dvoranami, ki jih lahko napolni 9200 gledalcev – ali neke vrste kinematografske veleblagovnice, ki potrošnikom ponujajo najnovejšo filmsko »robo«. Multipleksi so povsod, kjer so se pojavili, povzročili propad lokalnih kinematografov (koliko jih je še v Ljubljani?), danes pa tudi njih zapirajo: Beverly Center Cinemas v zahodnem Hollywoodu, največji multipleks v Kaliforniji, je zaprt že tri leta, enako multipleks Grand 24 v Dallasu; še dlje Studio 28 v Michiganu in tako naprej.

A prav tako se zapirajo tudi videoteke, nekoč pravi generatorji nove vrste cinefilije, odkar je izposojo filmov na kasetah ali njihovo presnemavanje z videorekorderjem v zadnjih dvajsetih letih zamenjalo »prelaganje« filmov z interneta ali kupovanje devedejev. Če k temu dodamo še vse mogoče ekrane velikih in še večjih dimenzij, visokih in še višjih definicij, ki omogočajo gledanje filmov doma, se že skrajno resno zastavlja vprašanje, čemu sploh še hoditi v kino.

Pri digitalizaciji zaostaja Kolosej

Kinematografom nedvomno nikoli ni bilo tako težko, kot jim je danes. Če vzamemo samo slovensko situacijo, so kinematografi pred 40 leti imeli še krepko nad deset milijonov gledalcev na leto, danes pa so srečni, če jih naberejo vsaj dva milijona. In ne le v Sloveniji, tudi drugod po svetu se bodo verjetno obdržali samo tisti kinematografi, ki bodo postali digitalni. Odkar so filmi izgubili svojo foto-kemično substanco, ki jo je predstavljal filmski trak, in jo zamenjali z digitalnimi biti, so »klasične« škatle s filmskimi zvitki, »rolami«, zamenjali digitalni filmski paketi DCP (Digital Cinema Package), stare projektorje pa procesorji digitalne svetlobe DLP (Digital Light Processor).

Leta 2002 so največji hollywoodski studii (Disney, Fox, MGM, Paramount, Sony Pictures Entertainment, Universal in Warner Bros.) ustanovili Iniciativo za digitalni film, ki je v sodelovanju z Ameriškim združenjem direktorjev fotografije določila standarde in tehnologije digitalnega kina. Združenje ameriških kinematografov je leta 2009 najavilo, da bo v treh letih vse stare projektorje zamenjalo z digitalnimi. In prav tak proces digitalizacije kina poteka tudi v Evropi in Aziji. Pa tudi v Sloveniji, kjer imamo dvojno kinematografsko situacijo, tržno ali »veliko« in subvencionirano ali »malo«. Prvo predstavljajo multipleksi Koloseja in Planeta Tuš, drugo pa 15 ali 16 dvoran art kino mreže in ljubljanski »mestni kino« Kinodvor. In prav ta zadnji je tudi digitalno najbolje opremljen, medtem ko digitalizacijo art kino mreže prek Filmskega centra subvencionira ministrstvo za kulturo – ta digitalizacija še ni dokončana, bo pa prihodnje leto, zagotavlja direktor Filmskega centra Joško Rutar. Multipleksi Planeta Tuš so postali digitalni po tem, ko jih je odkupil avstrijski Cineplexx, zaostaja pa Kolosej, ki ima v svojih multipleksih le dve dvorani, opremljeni z digitalnimi projektorji, eno v Ljubljani in eno v Mariboru, multikino v Kopru pa je že zaprt.

Če bo v današnji situaciji, ko je filma vse več, kina pa vse manj, digitalno vendarle rešilo kino, bo to spet le po zaslugi nekega količinskega »presežka«, torej tega, da je kinematografsko platno še vedno večje od domačega ekrana.