Isfahan pa je mesto velikih presenečenj. Skozi puščavsko mesto teče reka Zajande, zaradi katere mesto na njenih dveh obalah povezuje most Kaju s štiriindvajsetimi loki. Je hkrati most in jez. Zajande je morala biti veličastna reka. Fantastična arhitektura srednjeveškega mesta je zgrajena tako, da se zrcali na njeni mirni gladini, ko reka leno teče v Indijski ocean.

Nič več. Poleti pa je reka popolnoma usahnila, na njenem širokem ravnem dnu je rasla zelena trava, med katero so se sprehajale družine. Blizu mostu je ženska na tla razprostrla preprogo in pripravljala posode za piknik.

Most je deset minut peš od katedrale, kjer sva se zadržala v kavarni. Vsakemu tujcu, ki v mestu išče podobe skrivnostnega Orienta, mesto rado ustreže z arabeskami, šilastimi loki, temačnimi bazarskimi hodniki, vabljivimi zvoki in težkimi vonjavami. Nad ulicami in trgi visi koprena prisilne pobožnosti in zadržanosti, ki iz nje izhaja. Verska oblast vzbuja vtis, da je obsedena od mode in interpretacije kozmetike na vseh odprtih krajih. Meščani pa zase zadržijo nekoliko skrite prostore, v katerih se protokolarna stroga drža javne pobožnosti hitro omehča. Iz zvočnikov je v kavarni diskretno zvenela The Wall od Pink Floydov, ki so se jim nekoliko nepričakovano pridružili Abba in Metallica. Iran je vzdržljiva eklektična kultura, ki zdrži vse pritiske.

„Glej, zombi,“ naju je Valenčič ustavil na pločniku na poti od katedrale k mostu Kaju. Navdušenje sem pripisal dolgi zimi protestov na ljubljanskih ulicah. Zombi v Isfahanu bi moral biti privid. Pa je stal zavit v trohneče cunje, mrtvaško bled in otožnega pogleda, ki je po strani gledal v naju. Ob njem je stalo dekle z ruto potisnjeno daleč nazaj.

„To je moj brat zombie,“ je rekla. „Ob osmih imajo predstavo v gledališču. Bosta prišla?“

Rekla sva da greva samo do mosta, ker sva dogovorjena in da prideva nazaj. Nisva bila najbolj prepričljiva. Gledališče v Isfahanu v petek zvečer, v jeziku, v katerem skupaj razumeva deset besed, v državi, kjer cenzurirajo tudi twitter? Morda pa res ne.

Morda pa ja. Ob osmih sva bila pred glavnim vhodom v kulturni center Faršijan, kjer je je skupina iz gledališča Ordibehešt imela predstavo. Fant naju je snel z ulice in peljal skozi hodnike na vhod v drugi ulici in nekam pod zemljo. Na poti so se prerivali vsiljivi zombiji, ki so molčali in samo očitajoče gledali. Spodaj je bila gledališka dvorana brez dekoracije, s plastičnimi sedeži in odrom v dveh nadstropjih.

Luči so se ugasnile in gledališče je začelo s svojo komunikacijsko čarovnijo, ki ne zahteva razumevanja jezika. Dobri igralci so po celem svetu enaki. Znajo povedati zgodbo. Ta se je dogajala na zemlji in pod njo. Zgoraj so pokopali lopova, ki pade v predprostor med peklom in nebesi. Tam ga čakajo zombiji, ki jih je v zgornjem nadstropju onesrečil in pahnil v smrt. Na pokopališče hodijo preživeli, ki mu očitajo, da jih je zapustil in prevaral. Hčerka se mu odpove, sinova se prerekata za dediščino, tudi mati ne najde lepe besede zanj. Spodaj mu razlagajo, kakšni so bili učinki njegovega življenja, v katerem je bila hipokrizija edino vodilo. Dobra ura fantastične igre v perzijščini, ki ni potrebovala prevoda. Vse je bilo jasno. Na koncu prideta dva hudiča in ga odpeljeta v pekel. Polna dvorana je skočila na noge in z ovacijami pozdravila avtorja, ki je prišel na premierno predstavo. Razumeti je bilo mogoče, da se je skliceval na gledališče Bread and puppets.

Omamljena od normalnosti sva nedaleč stran potem našla tudi frizerja, ki je brezhibno opravil svoj posel med požvižgavanjem nečesa, kar je zvenelo kot Jay-Z. Samo zaveso je treba odgrniti in pod kopreno zasije družba, v kateri je tako lahko biti doma.