Cilji slovenske moške odprave v Antwerpen so bili dve finalni uvrstitvi, ki ju Mitja Petkovšek na bradlji in Sašo Bertoncelj na konju z ročaji nista dosegla, uvrstitev do 20. mesta na parterju Roka Klavore ter zbir med 84 in 85 točk v mnogoboju Alena Dimica. Klavora in Dimic sta za cilji krepko zaostala.
Ko slišim, preberem ali vidim, da je športniku na največjem tekmovanju zmanjkalo moči, pred tem pa poslušam, kako si želi poseči po vrhunski uvrstitvi, mi postane jasno, da je govor o športniku, ki ni pošten do sebe. In kdor ni pošten do sebe, praviloma ne dosega uspehov, ki bi jih lahko, naj bo še tako obetaven. Športniki, ki niso optimalno kondicijsko pripravljeni, lahko teoretično nastopijo na velikem tekmovanju v moštvenem športu, kjer jih trenerji ali selektorji uvrstijo v igro za nekaj minut. Z namenom, da odločijo tekmo: zadenejo trojko, dosežejo kakšen gol z roko ali nogo ali v obrambi za kratek čas krijejo nevarnega tekmeca. V individualnem športu so zadeve bolj krute. Primer v slovenski gimnastični reprezentanci, ki mu je zmanjkalo moči, je bil Sašo Bertoncelj. Slabša kondicijska priprava mu je vzela tretjo možnost, da bi se boril za svojo prvo kolajno na svetovnih prvenstvih.
Mitju Petkovšku je bilo po nastopu v Antwerpnu lahko žal, da si ni izbral športa, v katerem o rezultatu odloča štoparica ali dolžina. Glede na sloves, ki si ga je ustvaril kot dvakratni svetovni prvak na bradlji, ne gre pričakovati, da o njegovi usodi odločajo sodniki. V Belgiji je bilo drugače. Moral bo čim prej priti do vrhunskega rezultata na veliki tekmi, sicer se mu lahko antwerpenska zgodba ponovi.
V slovenski gimnastiki so svoje cilje preusmerili v olimpijske igre čez tri leta, kar je sicer znana praksa iz drugih športnih panog, ko delajo večletne projekte. Vmesnih časov dotlej bo veliko, za zdaj pa so slabi. Kaj pomeni slab vmesni čas na poti do cilja, se ve. Časa za poprave je še nekaj.