V športu je vse mogoče, a sočasno ne moreš ničesar napovedovati ali obljubiti. To je potrdila tudi minula sezona, v kateri smo imeli številne poškodbe in druge težave. Tudi letošnjo smo pravzaprav začeli brez treh nosilk igre: Jelena Grubišić in Carmen Martin zanesljivo ne bosta igrali vsaj do novega leta, Andrea Penezić pa se je šele dobro vrnila po operaciji. Sezona bo dolga in naporna, vmes bo še svetovno prvenstvo, zato so napovedi nehvaležne. A če nam bo šlo vse po načrtih, imamo dovolj kakovostno ekipo, da se vključimo v boj za evropski vrh. Toda naj opozorim na naslednje: vsak klub, ki se je resno lotil projekta osvojitve vrha Evrope, je za to potreboval najmanj pet let.
Od štirih tujk, ki so odšle (Bodnjeva, Vergeljukova, Kain, Müller), je bila le slednja nosilka igre. Prišle so štiri vrhunske (Romunke Maneajeva, Tolnaijeva in Vizitiujeva, Črnogorka Bulatovićeva), kar pomeni, da je Krim še močnejši kot v prejšnji sezoni.Bodnjeva in Vergeljukova sta bili vrhunski igralki. Na Krimu sta bili v svojih najboljših letih številki ena na svojih igralnih mestih. A ko sem se pred dobrima dvema letoma vrnil na Krim, nista bili več na taki ravni, poleg let so svoje dodale še poškodbe. Vse tri, vključno s Švedinjo Kainovo, niso odšle iz kluba, ampak so končale kariero. Müllerjeva je bila edina, ki smo jo želeli zadržati, a je odšla iz osebnih razlogov. Če bi bil naš letošnji igralski kader v celoti zdrav, imamo kakovostnejšo, kompletnejšo in nevarnejšo ekipo kot lani. Smo v krogu ekip, ki se bodo potegovale za vrh, v njem pa so še Györ, Ferencvaroš, Larvik, Vardar in Budućnost. V tem krogu sem pričakoval tudi Viborg, ki se je precej okrepil, a mu je nepričakovano spodrsnilo na kvalifikacijskem turnirju za ligo prvakinj v Romuniji.
Od napovedane »slovenizacije« igralskega kadra letos spet ni bilo nič: štiri tujke so odšle, namesto njih so prišle druge štiri tujke. Ali Slovenke ne izpolnjujejo Krimovih evropskih meril kakovosti?Kaj s tem mislite – evropska merila nasploh ali merila za čisti vrh Evrope? V Sloveniji nimamo krožne napadalke najvišjega evropskega formata, zato smo morali namesto Ljudmile Bodnjeve poiskati drugo tujko. Na položaju desne zunanje igralke imamo slovensko rešitev, to je Ana Gros, a igra v Nemčiji in ima še veljavno pogodbo. Pri srednji zunanji igralki imamo dve Slovenki, ki sta sposobni igrati na evropski ravni. Toda Alja Janković se je odločila, da bo to sezono namenila končanju študija, Nina Jeriček pa ima veljavno pogodbo v Franciji. Kar se tiče vratark, je to verjetno ena zadnjih sezon Sergeje Stefanišin, poleg tega pa v prvi polovici sezone ne moremo računati na poškodovano Jeleno Grubišić. Zato smo se dogovorili z Mišo Marinček, kupili pa smo tudi Romunko Talido Tolnai.
Krim se bo domači ligi pridružil šele v končnici, spet pa igra v regionalni ligi. Ta sicer prinaša kakovostnejše nasprotnike in boljše tekme, a sočasno tudi več potovanj in naporov v že tako dolgi sezoni.Žal mi je, da Krima kot blagovne znamke slovenski rokomet ni izkoristil v pozitivnem pogledu, ampak je imel v domačem prostoru povsod negativen predznak. Pričakoval sem, da bo slovenski prostor izkoristil vrhunske igralke, ki jih ima Krim – v nobenem drugem športu v Sloveniji nimamo takšnih top igralk – za promocijo in dvig popularnosti rokometa pri nas. Čeprav so tujke, a tudi Jordan ali Messi sta vzornika mladim po vsem svetu, ne le domači junaki. Krim ima vrhunske rokometašice, igralke evropske in svetovne špice, ki bi lahko tako s svojim odnosom kot osebnostjo odlično propagirale ta šport, a se tega nikoli ni v pravi meri in na pravi način izkoristilo.
A s Krimovim nenastopanjem v domači ligi od začetka sta še dodatno padla kakovost in zanimanje za že tako razvrednoteno tekmovanje, ki povrh vsega poteka v medijski ilegali.Že v prejšnji sezoni na večini tekem, ki smo jih odigrali v slovenski ligi, od njih na igrišču nismo imeli ničesar niti mi niti naši nasprotniki. Večkrat se je zgodilo, da so trenerji nasprotnega kluba želeli, da mi ne bi igrali maksimalno, na polno. Od vsega, kar smo delali na treningih, potem na tekmah – razen proti Zagorju ter delno z Žalcem in Krko – ni bilo pravega učinka in koristi. S tega zornega kota je regionalna liga velik plus. V njej smo odigrali pet tekem: igrali smo tudi proti Budućnosti in Podravki, ki sta v ligi prvakinj, Lokomotivi, ki je igrala v kvalifikacijah zanjo, in Metalurgu, ki bo nastopal v pokalu pokalnih zmagovalcev.
Mnoge je presenetilo, da ste po dveh letih skupnega dela zamenjali svojega pomočnika Uroša Bregarja. Zakaj je odšel ali moral oditi?To ni skrivnost. Krimu se je vedno očitalo, da vse gradi na tujkah in da nima svojih igralk. Produkcija domačih igralk, ki bi bile sposobne igrati na visoki ravni, je bila zares preslaba, zato je bilo treba pri delovanju mlajših selekcij nekaj storiti. Mislim, da je Bregar v Sloveniji najprimernejši za to delo, priključila pa se mu je tudi nekdanja Krimova igralka in reprezentantka Deja Doler Ivanović in zdaj skupaj uspešno vodita projekt Krim Junior. Z njim želimo rokomet v Ljubljani in širši okolici še bolj promovirati ter imeti lastno rokometno šolo, ki bi bila zgled za druge v Sloveniji in zunaj meja.
Prav tako nepričakovana je bila poteza, da Bregarja zamenja Branka Mijatovič, ki je bila zadnji dve leti trenerka moške ekipe Grosupljega.Za tisto, kar jaz kot trener potrebujem za naskok na vrh Evrope, je Mijatovičeva najprimernejša osebnost v Sloveniji in najboljša rešitev za klub. Tudi sama je šla od začetka do konca skozi ves projekt ustvarjanja vrhunske ekipe, zato natančno ve, kaj je treba narediti, če želiš in hočeš biti najboljši v Evropi. Zagotovo bolje kot jaz pozna tudi žensko psiho in garderobo. Najpomembnejše je, da se je odločila za profesionalno ukvarjanje s trenerskim poklicem in da je temu delu popolnoma predana. Čeprav sva bila kot trener in igralka pogosto tudi v manjših ali večjih rokometnih konfliktih, sva vedela, da je to zgolj iz enega razloga – da bi bil Krim najboljši. Moram priznati, da sem o Mijatovičevi razmišljal že v prvi sezoni ob vrnitvi v Krim, a sem se potem odločil za Bregarja.
