Strukturni deficit političnega jezika se bo praviloma pokazal v mejnih, vmesnih, prehodnih situacijah, ko nekaj, kar nam je relativno znano, izginja in vznika nekaj drugačnega, novega, neznanega. Bolj ko je tak prehod hiter, korenit in brutalen, bolj bomo pretreseni in prej bomo ali ostali brez besed ali začeli govoriti neumnosti. In bolj nas bo strah. Lahko pa si prehodov v kaj drugega tudi želimo ali se jih veselimo. V takih primerih je govoričenja obilo, neumnosti pa nič manj. Ampak v transformaciji, v kateri smo – globalno – prevladujeta tesnoba in strah.

Zora je seveda tipičen prehodni pojav. Konec noči, nov dan in vse to. Da ne bi prehitevali v novi dan, naj rečem kar takoj, da imamo tudi »temne zore«. Kaj drugega imamo zdaj in tu? Samopašno manjšino, ki si privošči, kar si hoče, za ostale pa je to, čemur lokalno rečemo tranzicija, globalno pa kriza, prineslo »neproste dni«. Ampak dokler vidimo, kako temno je, še ni vse izgubljeno. Nevarni so tisti, ki obljubljajo – danes bi rekli: tržijo – svetli novi dan, ki prinašajo zlato zoro.

Zlata zora je zdaj tudi lastno ime. Natančneje, lastno ime je že nekaj časa, a v preteklih nekaj letih je postalo svetovno znano. V zadnjih dneh je spet enkrat v udarnih novicah svetovnih medijev. Govorim seveda o grški politični stranki, ki je na lanskih volitvah zbrala dovolj glasov, da ima predstavnike v parlamentu. Zdaj, ko je policija aretirala njeno vodstvo, so jo razglasili za kriminalno skupino. Ta prehod od parlamentarne stranke do kriminalne organizacije bi nam moral dati misliti. Stranka se namreč v tem letu, ko je bila v parlamentu, ni bistveno spremenila. Zdajšnjo akcijo policije proti njej bi si torej lahko razložili s tem, da je prišlo do kakšne druge pomembne spremembe. Ampak tudi to se ni zgodilo. Namesto razlage imamo zmedo.

Če se stranka ni spremenila in je bila kriminalna organizacija že prej, kako je, ne da bi se kdo preveč razburjal, prišla v parlament? Je normalno, da v parlamentih sedijo kriminalci? Če pa ni kriminalna organizacija, zakaj so jo za tako razglasili? Je normalno, da policija zapira člane parlamenta? Ko so v Egiptu odnesli demokratično izvoljenega predsednika vlade, se je po svetu razlegel vik in krik, da je ta poseg ogrozil demokracijo. Ko so zdaj v Grčiji odvzeli prostost demokratično izvoljenim predstavnikom ljudstva, komentatorji pravijo, da so ti ljudje in njihova stranka ogrožali demokracijo. Konfuzija, kamor koli pogledaš.

V egipčanskem primeru se tisti, ki jih je javno zaskrbelo za demokracijo, niso veliko spraševali, kakšen je ideološki DNK Muslimanske bratovščine. V grškem primeru tako rekoč vsi govorijo o ideologiji Zlate zore. Zlata zora, pravijo, so neonacisti. Govorci Zlate zore pa zatrjujejo, da niso. Seveda tem zlatoustom ni treba verjeli. Bolj kot ti njihovi demantiji preseneča, da je uradna medijsko-politična Evropa nenadoma postala zaskrbljena nad obstojem neonacizma. Rehabilitacija nacizma in fašizma se odkrito dogaja vsaj dvajset let. EU jo je celo požegnala, ko je na diskreditirano »teorijo totalitarizma« pripela vseevropski dan spomina na »žrtve totalitarizmov«. Nacistične skupine delujejo po vsej Evropi, ne da bi jih policija hudo ovirala. V naši deželi slavijo vojaške formacije hitlerjanske koalicije, pa se ne zganejo niti policija, niti nihče v domači politični eliti, niti nihče v diplomatskem zboru. Akcijo grške policije je sprožil val protestov, ki je pognal strah v kosti evropskim menedžerjem grške krize, ne pa domnevni eujevski antifašizem.

In s krizo pridemo do zanimivih vprašanj. Pripadniki Zlate zore so nasprotovali pogojem, na katere so mednarodne sile vezale tako imenovano pomoč za reševanje krize. In zahtevali so, da krivci za finančno krizo v Grčiji sodno odgovarjajo. Ne eno ne drugo nima nobene nujne zveze z nacizmom. Ne vidim niti pomenljivih vzporednic med nemškim nacističnim nasprotovanjem anglo-ameriškemu finančnemu imperializmu (njihov jezik) in tem grškim klicanjem po sankcioniranju domačih finančnih špekulantov in sleparjev. Pripadniki Zlate zore so zahtevali tudi zaplembo premoženja nemških podjetij, države in posameznikov, da bi s tem poplačali vojne reparacije, ki jih je Nemčija dolžna zaradi nacistične okupacije Grčije. Poleg tega so trdili, da je vlada kršila ustavo, ker ni zagotovila ustreznega zdravstvenega varstva, izobraževanja, pravice in varnosti. Če je to nacizem, se je nacizem močno preobrazil. Vendar to ni vse.

Tu ne gre preprosto za to, da je Zlata zora odgovor na tako imenovano krizo. Gre za to, kakšen odgovor je. Sprašujem se, ali niso zahteve in trditve, ki sem jih navedel, bolj razumne od produkcije situacije, na katero se odzivajo. To bi pomenilo, da smo padli res globoko. Da so sile, ki vladajo Evropi, bolj problematične od problematičnih odgovorov na njihovo početje. To seveda ni opravičevanje Zlate zore. Niti ni opravičevanje te parlamentarne kriminalne organizacije, če opozorim na strukturno nasilje, ki ga je prinesla proizvodnja tako imenovane krize in ga prinaša tako imenovano reševanje krize. To nasilje je prizadelo več ljudi kot nasilje udarnih odredov Zlate zore. Je pa nasilje Zlate zore takšne narave, da izniči politične zahteve te organizacije. Njeno nasilje je pretežno uperjeno proti nepolitičnim znakom, kakršna je barva polti ali etnični izvor: tu se politika neha.

Zaton politike je sev”eda temeljna grožnja demokraciji. Ampak ko gre za »preseganje« politike, Zlata zora ni sama. Zlata zora je del tistega kaosa, v katerega se začnemo pogrezati, ko izgubimo državo. Zlata zora ne napada države. Napadi na državo so njeno življenjsko okolje. Državo napada in razgrajuje politika, ki vlada Evropi. Razgrajevanje države je hujši problem od ogrožanja demokracije. V jeziku demokracije je to težko razumeti.