Dobro se spominjam povsem običajnega poletnega popoldneva, ko sem prišla domov na kavo in veselo vkorakala v kuhinjo, kjer je mama pospravljala po kosilu. Nasmejani sva si izmenjali nekaj besed in nikoli ne bom pozabila, kako me je brez vsakega opozorila med brisanjem štedilnika seznanila z vestjo, da je v dojki začutila zatrdlino, ki jo bo treba odstraniti. Bila je povsem mirna, kar je bilo za mojo mamo, ki jo iz tira lahko vrže že malenkost, zelo čudno, jaz, ki se mi tla pod nogami zamajejo le redko, pa sem imela kar nekaj težav z ohranjanjem sproščenega vzdušja. Prišlo je spoznanje, da se »kaj takšnega« prav zares lahko zgodi tudi meni. Če se zgodi moji mami, se namreč zgodi tudi meni.
Po odstranitvi tumorja in analizi tkiva so zdravniki ugotovili, da je mama zatrdlino odkrila še dovolj zgodaj, kar je bilo ključno pri nadaljnjem zdravljenju. Seveda so sledile mučne kemoterapije, izguba las in nekajmesečna rehabilitacija, a bolj pomembno je bilo, da je bilo zdravljenje učinkovito. Danes, po dobrih treh letih od odkritja bolezni, za njo ni več sledu.
Možnost za ozdravitev je torej velika, če je rak dojk odkrit pravočasno, ko je še v zgodnji fazi razvoja. Pri tem lahko največ naredimo same, zato si ni pametno zatiskati oči, da se nam kaj takega ne more zgoditi. V dobi tehnološkega napredka je za opomnik na samopregledovanje dodatno poskrbelo tudi Slovensko združenje za boj proti raku dojk Europa Donna, ki je v sodelovanju s partnerji pripravilo tudi aplikacijo za pametne telefone Breast test – Zaupaj svojim rokam. Aplikacija s preprostimi navodili in slikovnim gradivom predstavlja postopek samopregledovanja dojk in uporabnike vsak mesec z opomnikom spomni na pregled.
V mesecu oktobru sicer po številnih državah sveta, tudi v Sloveniji, tečejo različne akcije ozaveščanja, katerih skupni namen je opozoriti na bolezen, pomen pravočasnega odkrivanja in učinkovitega zdravljenja ter nenazadnje podpora vsem, ki se jih je bolezen že dotaknila. V kakšni obliki jo bomo pokazali, pravzaprav sploh ni pomembno. Sama sem denimo v preteklih treh letih mami in njenim soborkam z roza pentljo, majico ali vetrovko posvetila 42 kilometrov Ljubljanskega maratona, tokrat pa dodajam še zapis, ki bo, upam, zbudil še kakšno nejevernico, kakršna sem bila sama.