Od konca evropskega prvenstva v košarki je minilo že več kot teden dni. Potem ko je Slovenija skoraj tri tedne živela z največjo športno prireditvijo na domačih tleh od osamosvojitve naprej, se je življenje vrnilo v ustaljene tirnice, odmev tapkanja košarkarske žoge pa je vse manj glasen. A nekaj ga je še ostalo. Za to so zaslužni tudi prostovoljci. Okoli 1100 jih je sodelovalo na prvenstvu. Organizatorji so jih opevali in poudarjali, kako pomembni so bili, da je prireditev uspela. Toda so bili morda preveč pomembni? So bili tako pomembni, da so opravljali dela, za katera bi organizator sicer plačeval delovno silo? So s svojim delom prispevali kapitalu ali družbi? Mnenja so različna.

S prostovoljstvom in prostovoljskimi tabori ima izkušnje Andreja Kumer Kitanović, predsednica društva za promocijo veščin in talentov KUMŠT. Na evropskem prvenstvu v košarki ni sodelovala, vendar je dogajanje spremljala od zunaj in dobila vtis, da je prostovoljstvu na evropskem prvenstvu nekaj primanjkovalo. »Ljudje so se prostovoljno prijavili in prostovoljno delali, torej je šlo za prostovoljstvo. Kolikor sem govorila z ljudmi, so bili večinoma kar zadovoljni, kajti lahko so si brezplačno ogledali tekme in bili blizu igralcem. Toda z vidika prostovoljstva lahko povem, da to ni to, kajti šlo naj bi za delo za lokalno skupnost, lahko tudi za Eurobasket. Ampak tu gre za dobiček, zato mislim, da je bilo to bolj neplačano delo, kajti s pomočjo prostovoljcev so precej privarčevali. To ni pravo poslanstvo,« je dejala in poudarila, da cilj prostovoljstva ne bi smel biti izmenjava uslug, temveč naj bi »prostovoljec nekaj naredil, ker bo to osrečilo nekoga drugega in njega samega. Ne gre za iskanje koristi.« Meni, da primarni cilj ni bil s prostovoljci ustvariti dodatne vrednosti, temveč najti nadomestno delovno silo (tudi zelo usposobljeno), ki je ni bilo treba plačati. Organizatorji pravijo, da bodo dobiček vložili nazaj v košarko. »Ga bodo res?« se je nezaupljivo vprašala. »Primarna naloga prostovoljca bi morala biti, da dela za lokalno skupnost, ki je neprofitnega pomena, in se hkrati sam uči. Mislim, da temu ni bilo zadoščeno,« je dodala.

Meja je zelo tanka

Nekoliko drugače meni Primož Jamšek iz Slovenske filantropije. Ta se strinja, da je na tovrstnih prireditvah izkoriščanje možno, a da v tem primeru organizatorji po njem niso posegli. Vodstvo Eurobasketa, ki je organiziralo prvenstvo, se je posvetovalo tudi s filantropijo, največ so se pogovarjali o zakonskih okvirih in dobri praksi. Dejal je, da je bilo glede na njegovo vedenje vse izpeljano v skladu z zakonom o prostovoljstvu. »Evropsko prvenstvo je prireditev, v katero je vključeno veliko denarja, zato se poraja vprašanje, kaj zraven počnejo prostovoljci. Na začetku, ko smo se pogovarjali s Košarkarsko zvezo Slovenije, smo razmišljali o tem, da se prostovoljstva ne sme izkoriščati. Tudi zakon o prostovoljstvu jasno postavlja zadeve. Zato so prostovoljci dajali bolj osebno noto prvenstvu, ki so jo lahko občutili obiskovalci in igralci,« je dejal Primož Jamšek, ki je dobil pozitivne povratne informacije s strani prostovoljcev. Toda ali so ti pomagali kapitalu? »Vsekakor je meja zelo tanka. Ni tako zelo lahko reči, ali je šlo za pomoč kapitalu ali ne. Težko je dati odgovor na prvo žogo. Dobili smo zagotovilo Košarkarske zveze Slovenije, da bo šel denar nazaj v košarko. To je bilo tisto, kar je bilo nam, ko smo se začeli pogovarjati, pomembno,« je dodal. Jamšek meni, da prostovoljci na prvenstvu v Sloveniji niso bili zastonj delovna sila, temveč so organizatorji ustvarili enakopravnost. »Jasno je bilo, kaj je bilo delo prostovoljcev in kaj ne. Niso jim le narekovali, kaj morajo delati, ampak so upoštevali njihove želje.« Prepričan je, da bi tudi brez prostovoljcev izpeljali tekmovanje, le nekaj več kaosa bi bilo. Oziroma da prostovoljci niso opravljali dela, ki bi bilo nenadomestljivo, čeprav organizatorji pravijo, da si brez njih prvenstva ne morejo predstavljati.

Poslanstvo prostovoljcev naj bi bilo tudi opozarjanje oziroma sporočanje javnosti. »Niso veliko opozarjali, kajti šlo je za enkratno akcijo. Se mi pa zdi, da je bilo sporočilo, da je evropsko prvenstvo v košarki Slovencem pomembno. Tako veliko ljudi je tekmovanje pritegnilo. Eurobasket je prostovoljcem zares želel nekaj dati nazaj,« je dodal Jamšek.

Izkušnja za osebno rast

Ena od prostovoljk na evropskem prvenstvu je bila Maja Drča iz okolice Tabora v Spodnji Savinjski dolini. Prijavila se je, ker ima rada košarko. Ko je bila na svetovnem prvenstvu kot navijačica v Turčiji, so se ji prostovoljci, ki jih je videla, zdeli tako imenitni, da se je odločila, da bo nekoč poskusila tudi sama. In se je zgodilo pred domači pragom. Prostovoljka je bila v Celju, kjer je pomagala predstavnikom medijev. Zanimalo jo je, kako stvari potekajo v medijskem svetu, in je bila navdušena nad tem, kar je videla. Poleg tega je občutila vzdušje velikega tekmovanja, videla košarkarske zvezdnike in tekme. O izkušnji je govorila z zanosom. Niti malo ji ni žal, da je bila del Eurobasketa. Je pa tudi ona že slišala pogovore o tem, ali pri delu prostovoljcev morda ne gre tudi za zastonj delovno silo oziroma za spolzek teren, na katerem je mogoče izkoristiti športne navdušence, ki jih prevzame tako velik dogodek. »O tem sem razmišljala. Glede na to, da nisem bila v nobenem pogledu delavka organizacijske ekipe, je bila to priložnost, da sem videla ozadje. Organizator se je pač znašel. Saj prostovoljci se tega zavedajo. Imam izkušnje z velikim številom delovnih praks. Povsod je tako, da si zelo malo plačan ali sploh nisi. Na praksi delaš trikrat več, kot smo na evropskem prvenstvu v košarki, pa ne dobiš plačila. Odločiš se sam: sprejmeš ali raje sediš doma,« je razložila in pri tem njen glas ni spominjal na glas izkoriščene delavke, temveč na razposajeno mladenko, ki je vesela, ker je pridobila novo izkušnjo. Organizatorji so njej in drugim prostovoljcem omogočili ogled tekme v Ljubljani, lahko so si ogledali film, tisti, ki so delali v Stožicah, so imeli na koncu še zabavo, dobili so topel obrok na dan, sendviče, pijačo, lahko so obdržali uniformo prostovoljca…

Kako pa je bilo s potnimi stroški, ki naj bi jih prostovoljci po zakonu dobili povrnjene? »Dobili smo vozovnico za vlak, ki si jo lahko uporabljal do konca prvenstva. Jaz nimam možnosti koriščenja železnice v svojem kraju. Dobili smo tudi vozovnico za avtobus, ampak le na območju celjske občine, in je prav tako nisem mogla koristiti. V Ljubljani pa smo se lahko v času prvenstva vozili z mestnim potniškim prometom. Za potne stroške so tako delno poskrbeli, jaz pa sem jih krila sama,« je dodala Maja Drča, ki je imela med prvenstvom naporne dneve: dopoldne je hodila v službo, popoldne je bila v dvorani. Dejala je, da so prostovoljci na prvenstvo prišli predvsem zaradi sebe in svojega izkustva. Ima tudi izkušnje z drugačnim prostovoljstvom. Pri Slovenski filantropiji je namreč mladoletnega migranta učila angleščino. »V tem primeru je bilo drugače, saj se človek zave, kaj vse imamo, česar drugi nimajo. Je pa vsaka podobna izkušnja del osebne rasti, tudi sodelovanje na evropskem prvenstvu v košarki, čeravno na drugačen način,« je sklenila.