Že res, da si bodo navijači Olimpije drugo domačo tekmo svojih hokejistov v letošnji sezoni proti KAC zapomnili predvsem po nesrečno prejetem zadetku v zadnji sekundi, bo pa zato srečanje v nekoliko lepšem spominu ostalo Sotlarju. Mladinski reprezentant se je namreč prvič v karieri vpisal med strelce članskega moštva, zadetek pa ima zanj še nekoliko večjo veljavo, saj ga je dosegel proti aktualnim prvakom. »Hočem igrati čim pogosteje in se dokazati. Prav vsako priložnost, ki jo dobim, želim kar najbolje izkoristiti. Upam, da mi ne bodo nagajala poškodbe in da bom vidno napredoval,« ambicioznemu športniku primerno razmišlja hokejist, ki bo vrste zmajev branil naslednje tri sezone, v tem času pa se želi razviti v kar se da popolnega igralca, ki bi bil zanimiv tudi za tujino. »Zagotovo je želja igranje v tujini, a v klubu, ki bi mi omogočil neki normalen zaslužek. Da se ob igranju hokeja ne bi obremenjeval še s tem, kako preživeti iz meseca v mesec. A pustimo času čas,« načrte za prihodnost hitro odmisli napadalec.

V nasprotju z negotovo prihodnostjo in rezultatsko neuspešno ter grenko sedanjostjo so za člana Olimpije zato precej prijetnejši spomini na minulo sezono. Ta je bila zanj ena najuspešnejših doslej, saj je v mladinski ligi EBEL na lestvici strelcev končal na drugem mestu: od njega je bil boljši le njegov leto dni starejši soigralec Jaka Zdešar. Na ponovitev dosežka letos seveda ne more upati, saj mu za kaj takega primanjkuje še nekaj izkušenj in znanja kot tudi fizične moči. »Lani mi je trener dejal, da se moram nujno okrepiti, v nasprotnem primeru mi bo težko uspelo. S tem imam precej težav, saj ko treniram, zgolj zgubljam kilograme. Nimam pojma, zakaj, očitno imam takšno telo. Vseeno se bom letos močno potrudil, da to spremenim,« pojasni Sotlar in postreže z zanimivo anekdoto, ki je povezana z njegovo za hokejista netipično postavo. »Na letošnji poletni ligi Rudija Hitija sem se zapletel v pogovor z varnostnikom, ki ob pogledu name kar ni mogel verjeti, da nastopam za Olimpijo,« v smehu razloži fant, ki ga je za najhitrejši moštveni šport že pri štirih letih navdušil njegov osem let starejši brat Nejc, sicer uspešen inline hokejist.

»Doma smo imeli velik bazen, in ko je brat igral z očetom, sem se jima hitro pridružil. Že takrat sem vedel, da želim postati hokejist. Seveda je bilo vedno tako, da ko sva z bratom igrala v dnevni sobi ali na igrišču, sem moral v gol. Takrat je padla marsikatera stava,« pove fant, ki je še pred začetkom letošnje sezone tudi sam razmišljal, da bi drsalke zamenjal za rolerje in se resneje posvetil inline hokeju. »Ko še nisem vedel, ali bom prejel ponudbo Olimpije oziroma ali bom morda odšel v tujino, sem se z bratom pogovarjal tudi o tem. Vseeno želim na ledu ostati čim dlje, saj bi raje uspel tu. Inline je zagotovo neka rezerva,« pogovor sklene 20-letnik.