»On je diamant. Smaragdni.« Tako je novinar v italijanskem športnem dnevniku La Gazzetta dello Sport začel prispevek o junaku dirke mlajših članov na svetovnem prvenstvu v Firencah. Tudi novinar, ki se vsakodnevno posveča zgodbam iz zakulisja obročnikov, kakršna je denimo zmagoslavje Vincenza Nibalija na največji domači procesiji, Giru, in ima verjetno v rezervi še kakšen nebeški superlativ za katerega od rojakov, ni brez razloga pripisal tega fantu, ki ga je v petek morda prvič srečal bolj od blizu. Šov fantastičnega Slovenca Mateja Mohoriča je bila predstava za zgodovino. Zgodba, ki jo je težko narediti in še težje ponoviti.

Vendar ni v ospredju samo način – sam proti vsem, mali proti velikim, mladinec proti tri leta starejšim, bolj dozorelim mačkom. Kot lani v Valkenburgu. Med odrasle mačkone odhaja v veličastnem slogu. Vse fascinira prefinjen občutek, bister in studiozen um, vožnja za učbenike, brez napak, njegov spust. »Baby fenomeno, kaskader, šef, car, ninja,« so ga poimenovali. Superman na kolesu. To je najbližje, saj je v Valkenburgu zmagal v nogavicah s simbolom tega mističnega junaka. »Moho stil« bo verjetno ime prvini, ki doslej na največjih dirkah še ni bila videna, posnetek iz Firenc je na spletu že hit. Aerodinamična drža kot iz vetrovnika. Globoko sklonjen čez krmilo, v položaju globoko pod sedežem in še vrti pedala.

»Kolegi iz Save so me zaradi tega veliko dražili in se smejali na moj račun, a se vendar peljem hitreje,« pojasni Matej Mohorič prvino, ki jo je do potankosti izvetril v dolgem spustu iz domače Podblice v Besnico. M.M. je genij na kolesu. Dokazano. Zlati maturant. No, niti ni mogoče drugače zmagati med mladinci niti med mlajšimi člani. Ima nadarjene noge, srce in glavo. Verjetno bi še ne 19-letni visokorasli fant lahko brez dvoma na fakulteti predaval o prehrani. Na tem področju je ekspert. Ve vse, kaj, kdaj, zakaj. In se še naprej uči. Ve, prehrana je osnova športa. »Nimam se za strokovnjaka, čeprav sem v kolesarstvu osem let, zato poslušam druge,« je dejal ob priložnosti v Firencah.

Tisti, ki poznajo njegove telesne sposobnosti, pravijo: »Ima en naboj, a je ta kot jedrska bomba.« Tak je bil tudi način dirkanja v Firencah: enkrat, udarno, odločilno. Na robu zmogljivosti obrača gonilke z močjo 6,5 vata na kilogram telesne teže, kar je podatek, ki v dobi skrbnih analiz merilcev moči daje jasno sliko. Njegova vadba je bila že letos pod taktirko trenerja ekipe Cannondale Paola Slonga. Ko je lani iz Valkenburga prinesel srebro in zlato, se je zdelo, da se bo zanj obrnil svet. Res se je, kmalu je podpisal pogodbo z ekipo Cannondale, kjer sta mu pri stikih pomagala Gorazd Štangelj, ki je nanj še posebno navezan, in Milan Eržen.

Cannondale je najboljše okolje za mlade upe. Dokaz je Peter Sagan. A je še naprej hodil predvsem v šolo. Tudi kakšen skupni trening ekipe Sava so z izjemnim razumevanjem trenerja Matjaža Zevnika in Mateja Stareta preložili za kakšno uro, da je šel v šolo. Podnevi je bilo delo doma tudi na kmetiji in zaradi tega je treniral ponoči. Ne enkrat, redno. Z močno baterijsko svetilko na krmilu. Jeseni in pozimi. Z veliko simbolike vse pove stavek, ki ga je izrekel ob rezanju torte v Firencah: »Vem, da je včasih težko, ampak na koncu se verjetno vseeno vedno splača.«

Ko bo velik, želi postati doktor fizike, to je bila njegova želja. Študij strojništva je bil opcija, a zdaj se je že odločil. Povsem se bo posvetil kolesarstvu. V vaškem okolju Podblice, idilične gorske vasice med Kranjem, Besnico in Jamnikom (na poti v Dražgoše), potisnjene v strmi breg Jelovice, jih verjetno ni prav veliko starejših, ki bi razumeli, da je mogoče zaslužiti beli kruh le z nogami. In da je osnova že to, da se znaš kot otrok po zadnjem obročniku kolesa peljati kjer koli. Čeprav imajo tam v dolini dober primer, kolesarja Tadeja Valjavca. S kakšnim zanosom in ponosom je Valjo ob slovesu konec julija opisoval skupne ure z bodočim šampionom. Tedaj bodočim. Po novem uspehu pa: »Bil sem mu vzornik, zdaj je on moj.«

Vsi, ki ga poznajo, mu uspeh iz srca privoščijo. In očitno ga ne moti veliko, če je slovenska zastava na dresu narobe obrnjena. Če je na torti, ki jo reže v čast osvojitve drugega naslova svetovnega prvaka, kakšna črka v priimku a namesto o. Navsezadnje je tudi Mitja Mahorič, Ptujčan, zapisan v slovensko kolesarsko zgodovino. Vseeno, uspeh bo proslavil s pico v Besnici.

Nič ne daje na urok mavrične majice. Ko je lani z njo stopal v šolo na sprejem njemu v čast, mu je že tam hudo spodrsnilo. V mavrični ni odpeljal niti ene uradne dirke, le revijalno v Podsmreki. Zdi se neverjetno, zmagal je le enkrat, v vožnji na čas na državnem prvenstvu v U-23. Torej v prvini, kjer ni bil prvak. Ob tem je padel na treningu, zbil ga je tudi motorist na dirki, stalne težave z obubožano ekipo Sava... Za nameček so dober teden pred prvenstvo posumili, da boleha za borelijo. Pred prvenstvom se je zdravil z antibiotiki. A tega ne jemlje kot urok: »Vse se zgodi z namenom. Verjamem, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ne obremenjujem se s preprekami skozi življenje, poskušam se z njimi soočiti, s čim manj izgube časa in energije. Kot izziv.«

Zaveda se tudi zahtevnosti prestopa, ki ga čaka. Mavrično bo morda vozil le na dirki, dveh. Če je preskok iz mladinske ekipe v člansko velik, bo med elitne profesionalne kolesarje še večji. »Tega se zavedam in grem premišljeno naprej. Vem, da me med člani čakajo najboljši kolesarji in prvaki več letnikov. Nikogar se ne bojim, vse spoštujem. Verjamem, da mi bo uspelo. Počasi. Še vedno sem star samo dobrih osemnajst let in imam veliko časa, da se razvijem v pravega športnika.« Ko bo to, če bo, prebral Marco Pastonesi, potem že ve, da je pisal o kolesarju, ki se bo v prihodnjih letih bojeval za zmagovalni oder na Giru, Touru, Milano–San Remo, Liege–Bastogne–Liege... Brez dvoma v »Moho stilu«.