Družinski zdravniki morajo danes marsikje poleg redne skrbi za paciente, ki prihajajo v njihove ambulante, poskrbeti še za nujne primere, tudi na terenu. Žal se večkrat zgodi, da klice o hudo bolnih ali poškodovanih dobivajo skoraj sočasno in bi, ko se komaj lotijo enega reševanja življenja, že morali daleč stran reševati drugo. Ko se vrnejo s terena, jih v ambulanti pričaka kup bolnikov, nezadovoljnih zaradi dolgega čakanja.

Tudi Cesarčeva je bila tistega dne ob delu v ambulanti, v kateri se je zvrstilo 57 bolnikov, zadolžena še za intervencije na terenu. V takšnih razmerah je težko delati in zlahka se zgodi, da zdravnik napačno presodi, komu je treba dati prednost. A kot kažejo dejstva, ki jih je v zakup vzelo sodišče, ni šlo le za slabo odločitev. Cesarčeva je na brežiško železniško postajo, kjer je petinpetdesetletnik zaradi električnega udara padel z droga, poslala zdravstvena tehnika. Na sodišču je odločitev pojasnjevala s sočasnim nujnim primerom v zdravstvenem domu, drugih zdravnikov, ki bi jo lahko nadomestili med intervencijo, pa takrat v zdravstvenem domu glede na njena pojasnila ni bilo. A omenjenega nujnega primera med izrednim nadzorom v brežiškem zdravstvenem domu ni omenila, izkazalo pa se je tudi, da je bilo takrat v službi še sedem drugih zdravnikov. Za neresnične so se izkazale tudi trditve, da je bila z reševalci ves čas na telefonski zvezi, prav tako pojasnilo, da je sama poklicala v bolnišnico in napovedala prihod poškodovanega. Sodišče je očitno zmotilo, da zdravnica ni prevzela odgovornosti za svoje ravnanje – ugotovitve po njegovi oceni kažejo na »osebo, ki je povsem nekritična tako do sebe kot do očitanega kaznivega dejanja, enako pa sodišče ugotavlja tudi po neposrednem vtisu na sodišču in obdolženkinem odnosu do sodne obravnave«. Tako znova pridemo do skupne točke najodmevnejših postopkov zoper zdravnike v Sloveniji – prikrivanja napak in odnosa, ki prizadetim vsiplje sol na rane.

Zdravništvo z izkušnjo Cesarčeve dokazuje, v kako slabih razmerah dela. Ko problem poosebi žrtev sistema, je spremembe lažje doseči. Ti strokovnjaki upravičeno opozarjajo, da njihovo hkratno delo v ambulanti in na terenu neprestano ogroža bolnike. Prav tako drži, da jih je v osnovnem zdravstvu daleč premalo in da se v posamezni ambulanti dnevno zvrsti daleč preveč pacientov. A vendarle bi bilo krivično reči, da bi na mestu brežiške zdravnice vsi ravnali enako. Žrtev sistema je bila do odločitve ob nesreči. Neresnica za neresnico po tragičnem dogodku, kar je zmotilo sodišče, ni nekaj, s čimer bi se bilo pametno identificirati.

A moteč je tudi vtis, da se sodišča ob kombinaciji napačne odločitve, tragičnega izida zdravljenja in arogantnega zanikanja odločajo za vedno bolj eksemplarične kazni. V zadnjem času so zdravnikom začeli s čustveno obarvanimi sodbami nalagati pogojne zaporne kazni, dejansko pošiljanje v zapor pa je še korak dlje. Vse strožje kaznovanje na račun opustitve zdravljenja, ki jo je mogoče razumeti tudi zelo na široko, ne bo nikomur koristilo. Precej bolje bi bilo, če bi v zdravstvu končno poskrbeli za odkrito obravnavo domnevnih napak, kar lahko spotoma prinese več varnosti za bolnike. Nujna sta tudi spoštljiva komunikacija s prizadetimi in sistem hitrega priznavanja odškodnin. Žal se zdi, da takšne spremembe ne bi bile všeč skoraj nikomur, ne tistim, ki navijajo za čim bolj ponižujoče kaznovanje, ne tistim, ki jim je težko priznati, da so tudi njihove vrste zmotljive.