Mogoče si Američani domišljajo, da živijo v najboljšem sistemu, v najboljši državi in se jim ubogi Venezuelci smilijo, ko morajo prenašati Chavezov socializem. Toda kot bi dejal stari dobri Albert zbranim pri mizi, ko se je do sitega najedel pri tastu v Novem Sadu: »Vse to je, dragi moji, relativno.« Tudi venezuelski totalitarni režim. V Ameriki so, denimo, morali ukiniti številne letalske družbe. Vse več Američanov gre na pot samo še do bližnje veleblagovnice, ko so velike razprodaje. Morajo šparati; za zdravstveno zavarovanje, odplačilo hiše in avta ter penzijo, sicer bodo jutri končali na cesti, bolni in brez ficka v žepu. V Venezueli pa ljudstvo toliko leti v tujino, da imajo letalske družbe mesece vnaprej razprodane vse polete v bližnje in daljne dežele. In kdo jim je to omogočil? Pametni pokojni Hugo Chavez. Hugo je namreč, zavedajoč se pogoltnosti dolarskih milijarderjev, ki bi kupili še zadnjo venezuelsko palmo, zabetoniral razmerje domače valute in dolarja. Ker pa denar kvari ljudi, je še onemogočil Venezuelcem, da bi dolarje kupovali na svojih bankah, kaj šele, da bi imeli dolarje na računih. Grozno, ubogi ljudje, je že leta slišati vzdihovanje washingtonskih dušebrižnikov, ki se jim takoj zbudi gastritis, ko vidijo takšne krivice po svetu.

Ampak, Venezuelci potujejo. Hugo je namreč že pred leti vedel, da je za razvoj družbe treba pogledati čez planke, in je vsakemu Venezuelcu, ki bi potoval v tujino, dal na razpolago 3000 dolarjev. Da ne bodo tolkli revščine in da ne bodo v sramoto državi tam v belem svetu. Dovolj je, da banki predložijo letalsko vozovnico in banka jim odobri nakup 3000 dolarjev po uradnem tečaju – 47-krat ceneje, kot so v resnici vredni, za mnoge pa precenjeni, zeleni bankovčki. Da pa jih ne bi zapravili doma za neumnosti, loterijo ali lahke ženske, dobijo še bančno kartico, s katero teh 3000 dolarjev lahko dvignejo samo na potovanju v, denimo, banki nasproti Bele hiše, pod Obamovim oknom. Malce nesramno, a ne?

Ko Venezuelci pridejo domov z 2900 dolarji (sto jih verjetno porabijo za ogled ameriških znamenitosti), jih prodajo 47-krat dražje Venezuelcem, ki se jim ne ljubi potovati. Ali pa nakupijo toliko v Venezueli manjkajočega blaga za široko porabo in ga potem v Caracasu na črnem trgu za velik denar spravijo v promet. Razlika je tolikšna, da lahko spet kupijo novo letalsko vozovnico in še ostane, pa hajdi na pot, tokrat v Buenos Aires, po novih 3000 dolarjev, in denar veselo kroži, kar je, kot vedo povedati ekonomisti, v kapitalizmu najpomembnejše.

Normalno, da je večina poletov razprodanih, toda letala vzletajo polprazna. Ker so si Venezuelci na tak način ogledali že veliko sveta in se jim ne ljubi več potovati (Američane mora razganjati od zavisti), raje samo kupijo vozovnico, bančno kartico pa dajo nekomu, ki gre v tujino in jim ta, za majhno provizijo, dvigne in prinese dolarčke. Letalske družbe so navdušene. Polprazna letala letijo ceneje, saj porabijo manj goriva, povrhu vsega pa lahko prodajo veliko več vozovnic za posamezne lete, kot je sedežev, ker ni bojazni, da bi bili prebukirani. Naval je takšen, da so prišli na svoj račun tudi ladijski prevozniki, ki so odprli vrsto novih linij do sosednjih držav in karibskih otokov. Naj narod potuje. In vsi so zadovoljni. Prevozniki krasno služijo, Venezuelci imajo dolarje in toaletni papir, država ima srečne državljane. Samo tisti ameriški ekonomisti slovite čikaške šole doma v kaminu zažigajo svoje diplome in doktorate.