Pred prihodom v Ljubljano sta obiskovala I. gimnazijo v Celju, ki se neuradno imenuje Kajuhova gimnazija. Omenjeni pesnik je v eni izmed svojih pesmi zapisal: »In vendar je sreča biti mlad«. Se vama zdi, da je v teh časih še vedno sreča biti mlad?

Marko: Mladi lahko kljub težkim časom živimo dobro življenje in v primerjavi z našimi starši in starimi starši tudi bolj uživamo, ponujenih nam je namreč veliko več priložnosti. Res je, da v zadnjem desetletju to stanje upada, ampak je zagotovo še vedno na boljši ravni, kot je bilo nekoč.

Veronika: Kakšna je tvoja mladost, je odvisno od družbe, v kateri odraščaš, in od staršev, ki ali podpirajo ali ne podpirajo tvojega razvoja na poti do odraslosti. Čeprav se zavedam, da obstajajo vrstniki, katerih starši so se morali zaradi njihove prihodnosti odreči marsičemu, se mi zdi, da lahko še vedno rečemo, da je naša mladost v večini primerov srečna.

Marko, v gimnaziji nisi izbral splošnega, temveč športni oddelek. Študija vseeno ne boš nadaljeval na športni, temveč strojni fakulteti. Kaj se je spremenilo v teh štirih letih?

Marko: Pred štirimi leti sem verjel, da bom ostal v tej smeri, a je bila v mojem primeru poškodba odločilnega pomena. Če se ne bi poškodoval, bi najverjetneje študij nadaljeval v Ameriki, kjer bi pridobil štipendijo in se v isti meri posvetil tako študiju kot tudi rednemu treningu tenisa na dovolj visokem nivoju. Strojna fakulteta je bila sicer moja tretja izbira, ampak mi je bilo navsezadnje precej vseeno, kam bom sprejet, saj se še vedno iščem. Zdi se mi, da pri devetnajstih letih le redki posamezniki vedo, kaj želijo početi v svojem življenju. Sam v strojništvu vidim svetlo prihodnost in čeprav ne vem, kaj me čaka pri strokovnih predmetih, saj jih v gimnaziji nisem imel, verjamem, da se lahko človek s trudom nauči vsega.

Veronika, sama si srednješolski glasbeni oddelek zamenjala za pravno fakulteto. So se tvoja pričakovanja do glasbe spremenila?

Veronika: Že pred štirimi leti sem se težko odločila, ali bi gimnazijo nadaljevala na splošnem ali glasbenem oddelku. Poskusila sem z glasbenim in čeprav so za mano odlična štiri leta, sem se na koncu odločila, da to ni služba, ki jo želim opravljati do konca življenja. Čeprav se je pri devetnajstih letih težko odločiti, kaj bi rad delal, sama vem, da je težko biti poklicni pianist. Pravo sem izbrala tudi zato, ker lahko tako ljudem pomagam veliko bolj kot v službi koncertne pianistke. Čeprav je gospodarsko stanje vplivalo tudi na zaposlovanje pravnikov, se na to ne oziram, verjamem namreč, da lahko človek s trudom še vedno spreminja svet.

Kaj je za vaju kot nekdanja gimnazijca največja težava slovenskega šolstva?

Oba: V maturi.

Marko: Vsaka fakulteta bi morala imeti sprejemne izpite. Nekomu, ki mu kakšen srednješolski predmet ne gre dobro, lahko ta predmet uniči prihodnost. Sicer je lepo, da v srednješolskih letih dobimo širino znanja pri različnih predmetih, ampak ob maturi tako podrobna širina ne bi smela vplivati na našo prihodnost.

Veronika: Ravno midva lahko iz športnega in glasbenega stališča poveva, da so posamezni predmeti marsikaterega sošolca ovirali pri vpisu na fakulteto. Nekateri moji sošolci so tako opravili sprejemne izpite na akademijah, ampak zaradi neuspešne mature letos ne morejo nadaljevati študija. Moja generacija je imela še toliko večjo smolo, saj nismo imeli vzporednega študija, kjer bi lahko nekdo vpisal srednjo glasbeno in kakšno poklicno srednjo šolo, pač pa so morali izbrati glasbeno gimnazijo. Vzporedno izobraževanje bi bilo za številne moje sošolce lažje, saj so že ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo vedeli, da želijo postati poklicni glasbeniki.

Iz Celja in okolice se selita v Ljubljano. Kako gledata na samostojno življenje, ki vaju čaka v prestolnici?

Veronika: Ta sprememba je dobra popotnica za prihodnost. Čeprav nisem popolnoma nesamostojna, se bom morala vseeno navaditi, da staršev ne bo vedno ob meni. Zavedam se, da se bo potrebno finančno marsičemu odpovedati, ampak na Ljubljano gledam kot na del življenja, kjer bom spoznala, kako poteka resnično življenje in s čim se vsakodnevno spopadajo naši starši.

Marko: Selitev v Ljubljano je zame zelo prijeten korak. Zdi se mi, da je takšen korak velik izziv, v katerem moraš samemu sebi dokazati, ali si zmožen brez nadzora staršev uspešno kombinirati študij in zabavno življenje. Kar naenkrat namreč prevzameš odgovornosti, ki ti jih prej ni bilo treba. Med te zagotovo spadajo finančne spremembe. Zavedam se, da bo moj način zapravljanja v Ljubljani zagotovo precej drugačen, kot je bil prej.

Ali država dovolj dobro poskrbi za mlade, še posebej študente?

Marko: Čeprav Slovenija trenutno finančno in gospodarsko ne blesti, se mi zdi, da je sociala za študente še vedno urejena na zelo visokem nivoju. Imamo Zoisove, Erasmus, kadrovske in državne štipendije, dobivamo lahko razne dodatke, tudi prevoz je cenovno zelo dostopen. Ne plačujemo šolnin in v zameno dobimo precej kakovostno šolanje. A kljub temu se še vedno pritožujemo. Zdi se mi, da mladi želimo vedno več in več, nismo pa zadovoljni s tem, kar nam država ponuja. Kar pričakujemo, da bodo drugi storili za nas, bi morali včasih narediti tudi sami. Težava se seveda pojavi ob vprašanju zaposlitve, takrat večina mladih rešitev vidi v tujini. Ne zdi se mi napačno, da človek nabira izkušnje drugje, ampak pridobljeno znanje bi moral po mojem mnenju nekoč vrniti državi. Priti nazaj in pomagati novim na področju, ki ga obvlada.

Veronika, je zate tujina rešitev ali beg pred težavami?

Veronika: Veliko mladih misli, da v Sloveniji ne morejo doseči tega, kar želijo, ampak ne zavedajo se, da nam naša država kljub svoji majhnosti ponuja ogromno možnosti. Ni jih neskončno, ampak zagotovo dovolj, da ni potreben beg možganov. Žalostno je, da država vlaga v nas, da se razvijemo v nekaj izjemnega, potem pa pobegnemo. Mladi se premalo zavedamo, da bi morali ostati doma, če želimo, da se kaj spremeni.

Kaj pa vidva, načrtujeta odhod v tujino?

Veronika: Zagotovo, ampak ne za vedno. Izmenjava Erasmus je dober primer prakse, kjer spoznaš nov način življenja in drug sistem, tako da bom to v času študija zagotovo izkoristila. Ampak v prvi vrsti si želim predvsem nabrati izkušnje, s katerimi se lahko vrnem v Slovenijo in naslednikom mogoče ponudim nekaj novega.

Marko: Tudi sam bom v času študija zagotovo odšel v tujino na izmenjavo ali magisterij, glede na to, da sem že sedaj želel študij nadaljevati v Ameriki. Ampak na tujino gledam predvsem kot na priložnost, da dobiš nove izkušnje, poznanstva in mogoče drugačen pogled na stvari, zagotovo pa bi se rad vrnil domov.

Študij ali praksa – čemu dajeta večji pomen?

Marko: Kombinaciji prvega in drugega, potrebna je zdrava mešanica. Na začetku sta pomembna študij in teorija, ampak ko osvojiš osnove, je to potrebno vnesti v prakso, da ima delodajalec od tebe tudi kakšno korist. Veliko bolj kot to, da veš, kako se določena stvar naredi, je pomembno, da to znaš tudi narediti. Velik pomen pripisujem praksi med študijem, kjer se že pred iskanjem zaposlitve predstaviš potencialnim delodajalcem. Tako lahko ob zaključku študija in prvem razgovoru delodajalcu ponudiš izkušnje, kar pomeni, da te lahko hitreje uporabi. S tem je tvoja služba veliko bolj zagotovljena.

Se vama zdi, da se preveč srednješolcev odloča za študij?

Veronika: Da, študentov je zagotovo preveč, zato je selekcija v prvem in drugem letniku še toliko večja. Če pogledam samo študij prava, je bila letos omejitev 70 točk. Glede na to, da naš študij velja za zahtevnega, se mi zdi, da se s takšnim številom točk vsi vpisani nimajo namena odpovedovati drugim stvarem, ki jih počnejo v življenju za ceno učenja, zato verjamem, da bo selekcija v takšnem primeru odigrala ključno vlogo.

Kako bi z eno besedo opisala prvi letnik študija?

Oba: Selekcija. Ali se najdeš in zdržiš ali pa se ne in ne zdržiš.