Hannah Arendt velja za ameriško filozofinjo in politično teoretičarko nemškega rodu. V filmu je najprej predstavljena v klepetu s prijateljico, ameriško pisateljico in politično komentatorko Mary McCarthy – razpravljata o moških, Mary je do njih precej kritična, Hannah pa je videti bolj spravljiva in priporoča, da jih je treba vzeti takšne, kakršni pač so, ali pa jih pustiti. Hannah Arendt je poročena s Heinrichom, ki je v podobi igralca Axela Milberga res videti čisto tak, kot je Heinricha Blücherja, nemškega marksističnega filozofa in moža Arendtove, opisal Safranski v svoji knjigi o Heideggerju, namreč kot »intelektualno karizmatičnega«, blagega in s Hannah očaranega moža. Ki pa je bil njen drugi in zadnji mož, pred njim je bila poročena z Güntherjem Sternom in z njim v letu Hitlerjevega vzpona na oblast emigrirala v Francijo, kjer so jo kot Judinjo francoske vichyjske oblasti leta 1940 zaprle v taborišče, iz katerega ji je uspelo pobegniti (leta 1941 je z novim možem, Heinrichom Blücherjem, in materjo emigrirala v ZDA). V 20. letih 20. stoletja so nemški študenti filozofije drli na predavanja Martina Heideggerja v Freiburgu: med njimi je bila tudi Hannah Arendt, ki pa ni postala le Heideggerjeva priljubljena študentka, ampak tudi ljubica. Kar so ji pozneje, po Heideggerjevem rektorskem govoru, ki je pozdravil prihod nacizma, nekateri judovski intelektualci tudi očitali. Heinrich v filmu humorno omeni, da je celo Hans Jonas, nekdo iz Hanninega ameriškega kroga nemško-judovskih intelektualcev, sovražil Heideggerja ne toliko zaradi njegove podpore nacizmu, kakor pa zato, ker je ljubimkal s Hanno Arendt.

V filmu je z nekaj flashbacki evocirana Hannina zveza s Heideggerjem, toda portret Arendtove niti najmanj ne temelji toliko na njenih ljubezenskih zvezah kot na njenem pojmovanju »banalnosti zla«, ki ga je razvila, ko je v Izraelu leta 1961 spremljala sodni proces proti Adolfu Eichmannu in o tem pisala v reviji New Yorker. Že prvi članek je zanetil hude proteste in grobe žalitve Arendtove, ker je v zvezi s holokavstom, nacistično eksterminacijo Judov, omenila delno sokrivdo nekaterih judovskih voditeljev. Toda Arendtovi se to ni zdelo tako pomembno, čeprav je zaradi te obtožbe izgubila nekaj najbližjih prijateljev, deloma že zato, ker je takšno reakcijo pričakovala. Bolj jo je jezilo, da so takšne reakcije zamegljevale tisto, kar se ji je zdelo zares pomembno: njen koncept banalnosti zla, ki ga je videla utelešenega v Eichmannu in njegovem lajtmotivu, s katerim je na procesu nenehno ponavljal, da je samo ubogal Hitlerjeve ukaze, ti pa so imeli vrednost zakona. Arendtova je zlo »dedemonizirala«, ga zrušila s piedestala demonskega in »banalizirala« v tem smislu, da ga je povezala s figuro »navadnega človeka«, ki slepo uboga zakone, pa naj bo to kot izgovor, da mu ni treba misliti, ali pa gre za njegovo nesposobnost mišljenja. Ob sijajni interpretaciji Barbare Sukowe je verjetno najboljši trenutek filma prav tisto predavanje, kjer Arendtova študentom pojasnjuje svoje pojmovanje banalnosti zla. Redki so filmi, v katerih gledalec uživa na predavanju.