Pojav sicer mora poznati sleherni maniakalni snemalec. Na primer snemalec glasbe z radijskih programov na kasete nekoč. Ko si od vznemirjenja nad novo zadevo v afektu šel presnet nekaj od prej, ker ti je bilo za tisto od prej v danem trenutku manj pomembno, čez čas si pa ob misli na svojo kaotičnost lahko zgolj sprijaznjeno skomignil z rameni. No, razlika je vendarle v tem, da zmedeni državljan za to svoje neorganizirano vedenje sodržavljanom ne pobira denarja. Medtem ko RTVS ga. Za podobno vedenje. Bodisi zavoljo pomanjkanja nosilcev za presnemavanje ali pač slabe organizacije in neevidence, je možno, da se tam zadeve presnemavajo. Vsaj nekoč, ko so vse presnemavali na trakove, se je že dalo slišati opravičevanje, češ da jim trakov primanjkuje. A tudi dandanes, ko so v igri drugi načini arhiviranja oziroma nosilci z večjimi zmogljivostmi, se še vedno dogaja enako. Da se dokumentarec o tovarni Rog presname z dokumentarcem o patru Opeki. Pa še marsikaj verjetno. Bržkone kar po naključju. Sežeš z roko med kasete, izbereš eno in pač presnameš.

Ta brezbrižnost do arhivskih materialov na RTVS ni od včeraj. Podpisani sem nedavno lahko ugotovil, da na radiu nimajo arhiviranega komada Revolucija 2000 od zgodnje ljubljanske pank zasedbe Berlinski zid. Komad, ki je, ko je tistikrat na valovih Radia Študent zahreščal iz zvočnika malega kasetofona, povzročil vznemirljivo spoznanje: »Da je možno.« Da lahko rock'n'roll komad v slovenščini zveni enakovredno konkurenčno čemur koli. Nič takšnega sicer. Samo komad. Eden od komadov. Ki pa so vendarle del zgodovine popularne glasbe v našem rezervatu. In ki bi po mojem mnenju moral biti arhiviran. Arhivirati bi ga pa morala taka osrednja inštitucija, kot je RTVS. Kajti nihče drug za to početje ne dobiva denarja in mu je to celo zakonska dolžnost. A pustimo opuščanje tega, kar ti predpisuje zakonodaja. V osnovi gre predvsem za nerazumljivo in skrajno neumno vedenje. Tudi kontradiktorno. Od države, ki je, kot je v dokumentarcu Nekoč je bila dežela pridnih povedal Marcel Štefančič jr., nastala s pomočjo reklam, bi do avdiovizualne zgodovine pričakoval izrazito, malodane manično skrb. In ne nekaj tako obratnega.

Naj se vrnem k Jonasu. Če je res, da ga je zgolj za 16 sekund, gre za silovito škodo, ker je onemogočen prenos znanja. Učenja od predhodnikov in napredka. Seveda pa to ne velja za TV dnevnike. Svoje čase so nam jih predvajali kot vzporedno dogajajočo se preteklost. Vsak dan. Saj imajo očitno posnete vse. Oziroma nihče nobenega ni presnel. Nemara je tudi jasno, zakaj. Ker na RTVS menijo, da obstaja bolj ali manj samo politična zgodovina. Zgodovina strank ter parlamenta. Morebiti še večjih poplav. Vse drugo je manj pomembno. Zariplo.