Težava velike koalicije je, da po vstopu Avstrije v Evropsko unijo ni imela nobene velike skupne povezujoče naloge. Velika koalicija je imela po drugi svetovni vojni v drugi republiki vedno velike naloge. Poskrbela je za stabilnost države, za državno pogodbo in ponovno vzpostavitev suverenosti, za vstop države v evropsko zavezo. Sedanja vlada je sicer uspešno krmarila skozi gospodarsko krizo, a ji je to uspelo volilcem prodati precej manj uspešno, kot je to znala dopovedati nemškim kanclerka Angela Merkel. Avstrija ima najnižjo brezposelnost v Evropski uniji, še vedno gospodarsko raste, v odstotku BDP je sicer zadolžena višje kot Slovenija, a ima zaupanje tistih, ki na svetovnem trgu posojajo denar, zato zanj plačuje precej nižje obresti. Avstrija je kljub fleksibilnemu trgu dela še vedno precej bolj socialna država kot večina njenih sosed. Na splošno velja, da so se sosedje s stabilnostjo svojega gospodarstva izognili krizi in obdržali blaginjo svojega prebivalstva.

A manj svetla plat medalje je tudi ta, da bodo avstrijski davkoplačevalci za nasedle banke plačali najmanj 20 milijard evrov in brez nadaljnjega varčevalnega paketa ne bo šlo. Tudi v predvolilnem boju dane obljube davčnih reform državna blagajna preprosto ne bo imela iz česa plačati. Ali se bo res dobre pol milijarde evrov vanjo nateklo iz davka na finančne transakcije, je bliže vedeževanju kot resnim napovedim, še posebej glede na to, da se bo v Evropski uniji o tem zelo težko uskladiti. V Avstriji ljudje v pokoj v povprečju odhajajo pri 57 ali 58 letih in ženske se v teh pogojih še do leta 2033 ne bodo izenačile z moškimi. Plah poskus nagovoriti ta problem, ki so ga v nekaterih evropskih državah, med drugim tudi pri nas, rešili z enim zamahom pokojninske reforme, se je ljudski stranki in njenemu glavnemu kandidatu Michaelu Spindeleggerju v predvolilnem boju maščeval do te mere, da mu je hrbet obrnil celo del njegove lastne stranke.

V predalu avstrijske vlade je poleg tega 599 predlogov računskega sodišča, kako reformirati sistem uprave, se odločati o tem, ali država res potrebuje devet dežel, z njihovimi vladami, parlamenti in vso upravno birokracijo. Velikih nalog za veliko koalicijo torej ne manjka, a očitno manjka poguma, da bi jih izpeljali, glede na to, da pri volilcih ne sodijo med priljubljene. V Evropi so volilci v zadnjih letih običajno kaznovali vlade s pogumom, tako denimo v Nemčiji Schröderjevo za Agendo 2010. A pri tem politika vedno polaga na tehtnico preračunljivost, povezano z naslednjimi volitvami, in pogum za vizijo, ki bi na dolgi rok koristila državi in njenim prebivalcem. Izid tega tehtanja običajno loči mešetarje od velikih politikov in sosednja država bi v naslednjem mandatu slednje nujno potrebovala.