Avgusta je minilo 71 let od enega najbolj neusmiljenih nacističnih zločinov, ki so se med drugo svetovno vojno zgodili pri nas. V prostorih I. osnovne šole v Celju je okupator 645 otrok iz zavednih slovenskih družin na silo ločil od njihovih staršev in jih odpeljal v nemška taborišča, da bi jih prevzgojil in ponemčil. Mnogi od njih so takrat zadnjič videli svoje starše, ko so se vrnili domov, pa so našli samo izropane in požgane domove. Vsako leto se v septembru zberejo v Celju, da skupaj obujajo spomine, pa čeprav jih ob tem še vedno močno stiska v prsih.
Še vedno se spominjajo vseh podrobnosti
Čas ni omilil njihove bolečine in čeprav so zdaj že sivolasi dedki in babice, jih misel na slovo od njihovih mater in očetov še vedno spravlja v jok.
»Nikoli ne bom pozabila, kako neizmerno hudo je bilo, ko so mamo skupaj z drugimi ženskami odpeljali. Otroci nismo smeli k oknu, da bi jih še zadnjič videli. Če smo se preveč približali, so nas nemški vojaki s puškami odrinili,« se spominja Marija Mušič iz Celja, ki je bila takrat stara 12 let. »Mamo so odpeljali v Auschwitz, kjer je po treh mesecih umrla. Ker je rodila 11 otrok, je bila izčrpana in ni prenesla lakote in trpljenja. Medve s sestro sva se ob koncu vojne vrnili v Senovo, vendar sva našli izropan in prazen dom. Tudi dedka ni bilo več. Umrl je od lakote.«
Preživeli taboriščniki so se povezali v društvo taboriščnikov ukradenih otrok, ki ga že dolga leta vodi Janez Žmavc. Vsako leto jih je manj. Kot pravi Žmavc, jih je po podatkih ministrstva za družino živih le še 219. Do osamosvojitve so se zaman borili za odškodnino, država Slovenija pa jim je sčasoma priznala številne pravice, ki so mnogim bistveno olajšale življenje. Za vsak mesec, ki so ga preživeli v taborišču, so dobili nekaj odškodnine in priznano pokojninsko dobo, prejemajo pa tudi okoli 115 evrov mesečne rente. Bili so zadovoljni, da jim je država priznala dopolnilno zdravstveno zavarovanje in možnosti koriščenja zdravilišč iz zdravstvenih razlogov, ni pa jim uspelo dobiti odškodnine za materialno škodo, čeprav so zaradi izgubljene tožbe proti državi pravico iskali tudi na ustavnem sodišču.
Prihodnje leto dokumentarni film
Marca prihodnje leto bo premierno na ogled že drugi, 90-minutni dokumentarni film, ki ga je posnelo Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok. »Obiskali in posneli smo Auschwitz, kjer so bili pogubljeni naši starši in vsa prehodna taborišča, ki so bila namenjena otrokom. To so bili predvsem zapuščeni gradovi na osamljenih krajih. Povsod smo posneli tudi izjave tamkajšnjih občanov in županov. Nemci so nam marsikje dejali, da v njihovem kraju taborišč zagotovo ni bilo. Potem ko smo jim dokazali, da se motijo, so pokazali veliko zanimanje za objektivne zgodovinske vire o dogajanju v njihovem kraju med drugo svetovno vojno, ki so jim bili prej zaradi drugačnega sistema nedosegljivi,« pravi Žmavc. V dokumentarcu so predstavljene tudi zgodbe taboriščnikov. Vse niso imela tako srečnega konca kot ga je imela življenjska zgodba Jerice Šuster. Obe z materjo sta se namreč živi in zdravi vrnili iz taborišča in si po vojni ustvarili lepo življenje. »Mama je doživela lepo starost in ji je bilo po vojni namenjenih še veliko veliko lepih trenutkov, vendar vojnih grozot kljub temu ni mogla pozabiti. Ko je bila v Auschwitzu, ji je mama umrla na rokah in ti žalostni spomini so jo spremljali do smrti. Jaz pa se na srečo ničesar ne spominjam, saj sem imela takrat, ko so me v tem šolskem poslopju iztrgali mami iz rok, komaj pet mesecev.«
