Kdor je prišel do cilja, je zmagovalec, bi marsikdo lahko rekel za letošnjo cestno dirko svetovnega prvenstva. Kolesarji najbrž ne pomnijo, kdaj so bile na prvenstvih težje razmere kot letos v Firencah. Vse do zaključka je tekmovalce pral dež, spolzke ceste so terjale svoj davek, mnogi od favoritov so zaradi padcev predčasno končali v boksih, drugim v takih razmerah niso tekle noge, kot bi si želeli. Od Slovencev med prve spada Grega Bole, ki je padel in končal na pregledih v bolnišnici, med druge pa glavni slovenski adut Jani Brajkovič, ki je voljo za kolesarjenjem izgubil že takoj, ko je uvidel, da se naliv, v katerem se nikoli ni znašel, noče končati, poleg tega pa je imel še težave z bolečinami v želodcu. Ko je odstopil, so "brez" dela ostali tudi njegovi pomočniki, tako da so po njegovi poti odšli še Kristijan Koren, Borut Božič in Matej Mugerli.
Tako je slovensko čast presenetljivo reševal najmlajši Jan Polanc, ki je šele avgusta prestopil v najvišjo raven kolesarstva in še nikoli ni vozil niti približno tako dolge dirke. Kranjčan, tekmovalec Lampreja, sicer na koncu ni prišel do posebej odmevne uvrstitve, z zaostankom treh minut in 40 sekund je zasedel 40. mesto, a je navdušil z vožnjo. Ves čas se je držal na čelu vodilne skupine, v zadnji krog vstopil kot prvi, v zadnjih kilometrih pa ni zdržal ritma najboljših, a si za prikazano zasluži pohvale.
"Tako dolge preizkušnje nisem vozil niti na treningu. Cilj mi je bil, da dirko končam, na koncu sem dosegel še mnogo več, kar mi veliko pomeni. Sprva je bila moja naloga pomagati Janiju, ko pa je imel on težave z bolečinami v želodcu, je kapetan Božič povzdignil glas, me nagnal v prve vrste in mi naročil, da dirkam zase. Vedel sem, da mi bo kljub motivaciji in borbenosti ob koncu zmanjkalo moči, zato sem v zaključku zadnjega kroga sklenil nekaj storiti zase in za navijače, ki so me ob progi vlekli naprej. Zadovoljen sem s prikazanim, to je bila moja prva večja dirka, presenečen sem, da sem jo v teh težkih pogojih sploh končal. Bal sem se padca, da ne izgubim stika, to mi je uspelo, ta dirka pa bi bo dala nov zalet za naprej," je bil na cilju zadovoljen Polanc.
Če bi imel več izkušenj in če bi imel pomočnike, bi najbrž lahko posegel tudi po boljši uvrstitvi, tako pa ni mogel odgovoriti na napade najboljših. Tokrat so to bili specialisti za vzpone, ki so se v zaključku znebili specialistov za enodnevne dirke, kot so lanski prvak Belgijec Philippe Gilbert, Švicar Fabian Cancellara, Slovak Peter Sagan in drugi. Da se je to zgodilo, je zaslužen predvsem Španec Joaquim Rodriguez, ki je v zadnjem izmed desetih krogov napadel na lažjem izmed dveh vzponov. Za sabo je potegnil še rojaka Alejandra Valverdeja, Italijana Vincenza Nibalija, ki je zaradi padca približno 30 kilometrov prej že zaostajal za glavnino, in Costo.
Videti je bilo, da bodo Španci izkoristili številčno premoč, Rodriguez je namreč stalno napadal, s tem izčrpaval Nibalija in najbrž pripravljal teren za Valverdeja. A kjer se prepirajo trije, ima dobiček četrti. Costa, sicer letos že zmagovalec dveh etap na Touru, je izkoristil neobremenjenost in dejstvo, da ni ne napadal, ne branil napadov, v zaključek je prišel spočit, tako da je v sprintu ugnal Rodrigueza in se veselil zlate kolajne. Valverde in Nibali sta zaostala 16 sekund, več moči pa je imel Španec, ki je tako osvojil še peto kolajno na prvenstvih, Italijani (med dirko so imeli veliko smole) pa so spet ostali brez nje, tako da je veliko vprašanje, če bo njihov selektor po zadnjih neuspehih še nadaljeval delo.
