Projekt, ki ga je pisalo življenje
Prvoten načrt je bil snemanje filma o Ulayju – fotografu, konceptualnemu umetniku, ki je med prvimi telo začel uporabljati kot del umetnosti, kot umetniško platno ali pa kot način komunikacije, za katerega je proces veliko bolj pomemben kot rezultat. »Umetnik sem tudi, ko spim. Če moraš, moraš,« pojasni v filmu. V preteklosti je bil tudi transvestit, pa socialni aktivist, v umetnosti je delal kot pol moški pol ženska … in vse to je slovensko ekipo pritegnilo k delu z njim. Potem je načrt snemanja in Ulayjevo pot spremenilo – življenje.
Projekt: rak je trajal tri leta. »Najprej smo eno leto iskali koncept, nato smo eno leto snemali, v njem pa vse zastavljeno spremenili,« pojasni Kozole, saj je Ulay v tistem času izvedel, da je hudo zbolel. »To je projekt, ki ga je pisalo življenje,« doda režiser in se strinja, da je bil projekt obsežen.
»Bilo je boleče«
Že v enem od prvih prizorov v filmu se znajdemo ob Ulayjevi postelji v bolnišnici, kjer prejema kemoterapije. »Vsi smo imeli nekoga, ki je že imel svoj 'projekt rak'. Bilo je boleče,« Kozole odgovarja na vprašanje, kakšen je občutek delati tako intimen film, zlasti v času, ko se protagonist zgodbe bori s hudo boleznijo, obenem pa se celo že poslavlja od svojih prijateljev. Ulay se namreč, ko si malo opomore od kemoterapij, odpravi na pot v Berlin, New York in Amsterdam, kjer se sreča s starimi prijatelji in sodelavci. Junija 2012 krog zaključi v slednjem, ki je dolga leta predstavljal njegov dom.
Z Marino Abramović, s katero sta več kot desetletje ustvarjala šokantno in nepozabno umetnost, se sreča na berlinski premieri njenega dokumentarnega filma Umetnica je prisotna (The artist is present). Med leti 1976 in 1988 sta bila nerazdružljiva in se s skupnimi projekti zapisala v zgodovino uprizoritvene umetnosti. On je bil njen jing, ona njegov jang. In ravno zato, ker sta si bila tako zelo različna, kakor poudarjajo mnogi, ki ju poznajo, sta izjemno dobro sodelovala tako na umetniškem kot osebnem področju. Ulay je tako dobil tisti ženski pol, ki ga je do takrat v nastopih prikazoval sam, in tako po srečanju z Marino prevzel vlogo izključno moškega.
»Kot bi se srečali dve polovici«
»Vedno je povezan z Marino, ne deluje kot posameznik, ampak kot polovica celote,« so njuno sodelovanje opisovali v 80. letih. »Kot bi se srečali dve polovici. Kot bi polovica človeka tavala po eni polovici sveta, druga pa po drugi, ko sta se končno srečali,« v filmu romantično opisuje Dunja Blažević, direktorica Sarajevskega zavoda za sodobno umetnost (SCCA).
Abramovićeva, srbska umetnica, ki že dolgo živi in ustvarja v New Yorku, v filmu pove, da je bila privlačnost med njima takojšnja in močna. »Skupaj sva preživela devet srečnih, konstruktivnih let in tri, ko si nisem hotela priznati, da je konec edina možna rešitev,« pojasni v kamero.
Kot tudi namignejo mnogi v dokumentarcu, je Marina tista, ki rada prenapihuje in pretirava, Ulay pa jo je vsa skupna leta skušal prizemljiti. Tako tudi sam, ko ona govori o njuni ljubezni, pravi, da so bile zadeve drugačne, kot se jih ona spominja. Zlasti proti koncu njune zveze. Njuna pot se je razšla na Velikem kitajskem zidu, potem ko sta vsak z ene strani prehodila po 2500 kilometrov, se srečala na sredini, se objela in vedela, da je konec. »Dolgo je treba, morda celo vse življenje, da lahko razumeš Ulayja,« je kasneje dejala Abramovićeva.
Hvalnica življenju
»Ta film ni samo hvalnica Ulayju in njegovemu življenju, ampak življenju nasploh,« zaključuje Kozole. In četudi bi se mnogi, kakor se je v zgodovini pripetilo že ničkolikokrat, strinjali, da je najboljši umetnik mrtev umetnik, ima zgodba filma v tem primeru srečen konec. Kemoterapije, volja po življenju in ljubezen premagajo zahrbtno bolezen (in umetnikov najpomembnejši in največji projekt v njegovem življenju), Ulayjeva pot, na kateri se je poslavljal od prijateljev, pa tako vendarle ni bila zadnja.
