Zdi se, da se vse, česar se španski športniki dotaknejo, spremeni v zlato. So med najboljšimi na svetu v nogometu, košarki in rokometu, brez njih pa ne gre niti, ko beseda nanese tudi na bolj adrenalinska športa, kot sta formula 1 in motociklizem. Sploh v kraljevski disciplini motoGP je letos vse v znamenju Špancev ali bolje velike trojice Marc Marquez, Jorge Lorenzo in Dani Pedrosa. Pet dirk pred koncem svetovnega prvenstva – jutri ob 14. uri se začenja velika nagrada Aragonije – jih loči le 34 točk (253:219), ker jih je v igri še 125, to pomeni, da je svetovni prvak lahko kdorkoli od trojice. Pa čeprav je v najboljšem položaju najmlajši Marquez.

Toda aktualni prvak razreda moto2 sebe ne vidi v vlogi prvega favorita, zaradi psihičnega pritiska skuša to vlogo prevaliti na svoja rojaka. »Seveda glede na trenutno razvrstitev ne zanikam, da razmišljam o naslovu svetovnega prvaka. Na dosedanjih dirkah mi je šlo bolje od rok in nog, kot sem pričakoval, sploh zato, ker je to moja prva sezona v motoGP. Toda ne čutim te odgovornosti, da moram svetovni prvak tudi postati,« pravi čudežni deček, ki 21. aprila letos ob prvi zmagi v motoGP v Austinu – dosegel jo je kot najmlajši vseh časov – še ni dopolnil 21 let, zato je v skladu z zakonom v Teksasu ni smel zaliti z alkoholom.

Kljub temu neposredna primerjava z njegovim tekmecem in klubskim kolegom Pedroso kaže, da je letos boljši od njega. Na kvalifikacijah pred 13. dirkami je bil kar devetkrat hitrejši od njega, na 12 dirkah, na katerih sta se borila ramo ob rami, pa je bil ob bolj izkušenega tekmeca hitrejši osemkrat. »Ko sem na stezi, je moj prvi sovražnik tovarniški kolega. V garaži imamo vedno tekmovanje. Zavedam se, da je Dani še vedno številka ena. Je tisti, ki mora zmagovati, jaz sem še vedno le novinec. Tako je bilo ob začetku in tako bo tudi ob koncu leta. Vloge favorita si ne želim, saj takšnega pritiska še nisem sposoben nositi na ramenih. Zato dirkam z več svobode,« pravi v Lleydi rojeni vsega 1,68 metra visoki in 59 kilogramov težki motociklist, ki je imel le 15 let in 56 dni, ko je 13. aprila 2008 prvič stal na dirki svetovnega prvenstva, in sicer v razredu do 125 kubičnih centimetrov. »Sanje so postale resničnost,« se mu je tedaj smejalo. In ko je že dve leti kasneje postal svetovni prvak, je legendarni Italijan Valentino Rossi njegov slog dirkanja opisal kot preprosto – sprektakularen.

Seveda se španski čudežni deček, katerega oče je bil fanatični privrženec motociklističnega svetovnega prvenstva in si je leto za letom v živo ogledal veliko nagrado v Jerezu, zaveda, da si tako Pedrosa kot Lorenzo želita postati svetovna prvaka. »Ročico za plin odvijata do konca in jo bosta tudi v prihodnje. Sploh izkušeni Jorge dobro ve, na kakšen način mora dirkati in koliko mora tvegati, da bi na preostalih petih dirkah zmagoval. Toda v Aragoniji sem se vedno dobro počutil, gre za eno mojih najbolj priljubljenih stez, na kateri sem vedno užival že na testiranjih. Tudi na zadnji dirki v Misanu sem vozil zgledno hitro, naredil sem sicer nekaj manjših napak. Na vsak način se bom tudi jutri potrudil, da bom hiter, boj za kako visoko mesto pa bo to prineslo, bomo šele videli,« pravi motociklist s številko 93, ki je bil v preteklosti na dirkah že večkrat na robu padca, a se je pogosto izvlekel. »Vidi se, da sem mlad in tvegam več kot starejši, ki znajo preračunati stopnjo tveganja. Vsaka zmaga je nekaj posebnega, saj mi dvigne samozavest,« pravi Španec, ki letos le enkrat ni stal na zmagovalnih stopničkah, na najvišji pa že petkrat. Kljub svoji superiornosti pa v moštvu Honde še nima zvezdniškega statusa. Vsaj ne plačnega, saj mu po letošnji pogodbi pripada zgolj šestmesestna številka v evrih. Razlog več, da vsem dokaže, da je najboljši...