No, sami smo se na košarkarje spomnili tudi ob nedavnem testiranju dveh enoprostorskih avtomobilov. Vzrok se skriva že v prejšnji povedi – enoprostorci se nam namreč zdijo eden redkih avtomobilskih razredov, ki so pisani na kožo košarkarjem. Ti pač veljajo za nadpovprečno visoke in v enoprostorcih se bodo večinoma počutili udobno, imeli bodo dovolj prostora, in to tudi takrat, ko se jih bo v avto spravilo več hkrati. V dva, ki smo ju testirali nazadnje, Renaultovega grand scenica in Toyotinega versa, se brez težav spravi tudi cela peterka, pa še za dva nizka člana spremljevalne ekipe se bo našel prostor. Oba sta namreč v dnu prtljažnega prostora skrivala še šesti in sedmi sedež, na katerih sicer za razliko od preostalih petih že povprečno visoki posamezniki ne bodo sedeli pretirano udobno, nižji pa brez velikih težav. V tem primeru bo sicer bore malo prostora ostalo za njihovo prtljago, saj jo je v litrih pri 4,57 metra dolgem grand scenicu za 208, pri 4,46 metra dolgem versu pa le za 155 litrov. A če bi zadnja sedeža zložili, bi dobili pri prvem že zelo velikih 564 litrov, pri drugem pa tudi povsem solidnih 440 litrov prostornine, s čimer sta oba avtomobila precej bolj uporabna, kar bodo znale ceniti predvsem družine. Navsezadnje so tovrstni avtomobili bolj kot košarkarjem namenjeni ravno njim, z omenjeno primerjavo smo želeli le poudariti prostornost obeh testnih primerkov, ki jo za koga morda še bolj nazorno opiše podatek o prostornini ob podrtih sedežih v drugi in tretji vrsti: ta znaša pri renaultu 1863, pri toyoti pa 1696 litrov, s čimer lahko avtomobila brez težav opravljata tudi vlogo tovornega dostavnika.

Da, grand scenic in verso resnično poosebljata več vozil v enem. In ko se usedemo za volan, zaženemo motor ter se odpeljemo, se spomnimo še na kakšnega – na udobno limuzino, na primer, a takšno, ki je poleg vsega tudi precej pregledna. In to v obeh primerih, morda še malce bolj v francozu, ki ima tudi očesu prijaznejše materiale na armaturni plošči, medtem ko so se nam zdeli malce večji sprednji sedeži za odtenek udobnejši pri japoncu. Ko že toliko govorimo o udobju, pa ne moremo mimo ključnega – tistega med vožnjo. Pri tem se izkažeta oba. Kot rečeno, sta izredno pregledna, podvozje dobro ublaži vse udarce in nepravilnosti vedno slabših slovenskih cest, pa tudi nagibanja v ovinkih in naglih premikih, še pred kratkim tako značilnega za večino enoprostorcev, ni čutiti. Pri odzivnosti stopalke za plin se nam je že po prvih občutkih zdelo, da je bolj poskočen grand scenic, praksa pa se je tokrat potrdila tudi v teoriji, ki pravi, da 130 konjev (96 kilovatov) v 1,6-litrskem turbodizelskem Renaultovem motorju avto do hitrosti 100 km/h prižene v 10,5 sekunde in doseže največ 195 km/h, 124 konjev (91 kW) pa v 2-litrskem Toyotinem turbodizelskem primerku za dosego enakih ciljev potrebuje 8 desetink več (11,3 sekunde) in se »ustavi« 10 km/h nižje (185 km/h). Med vožnjo sta oba avtomobila zgledno sodelovala vsak s svojim 6-stopenjskim ročnim menjalnikom, zavoljo vsega naštetega pa nas ni preveč čudilo, ko smo pri scenicu odčitali višjo porabo plinskega olja v primerjavi z zares zelo varčnim versom (6,9:6,1 litra goriva na 100 kilometrov).

Za zares velika avtomobila z ravno dovolj močnima in varčnima, skratka dobrima motorjema boste v primeru renaulta grand scenica po ceniku odšteli 26.870 evrov, v primeru toyote verso pa 24.350 evrov. Aja, pa še opremljena sta dobro. O tem in končni sodbi pa v sklepu.

Več fotografij na www.dnevnik.si