Ravno pri opisovanju, kdo so pomembneži, ki so »drkali« v stekleničke, ter čigava jajčeca in semenčica so doživela »happy ending«, se pisec pomudi precej dlje, kot bi bilo potrebno. Njegova knjiga razpada prav zaradi tega, ker pogosto vijuga ob enih in istih temah, predvsem skorumpirani politiki, parolah okoljevarstvenikov in neutrudnem pehanju za materialnim bogastvom, ki se zlepijo v tezo o človekovem uničevanju sveta, a ne razvije polnokrvne zgodbe, temveč blodnjavo preskakuje z ene ideje na drugo. Da se zmedenost bralca še stopnjuje, poskrbi mična Iris, ki je po nesreči dobila prevelik odmerek inteligence in zato tu in tam prvoosebnemu pripovedovalcu, svojemu partnerju, iznenada seže v besedo.

Slednji je sploh figura brez primere, saj se je iz ne povsem znanega razloga prerinil med elitneže, kot so Sarkozy, Tito ali Putin, a sam ne sprejema najpomembnejših političnih odločitev, ostaja večno mlad ter se ima za tolmača svetih knjig, ki jih je napisal nihče drug kot janimlakar.com. Avtor tako sebe postavlja v vlogo enega najpomembnejših piscev, ki jih je izvrgla zgodovina. Ko to domislico omenja prvič, zveni kolikor toliko zabavno, drugič še prebavljivo, a nadalje že precej groteskno in samovšečno.

Delo želi biti cinično do obstoječega sistema in vrednot, s čimer si edinole pribori nekaj simpatiziranja, a kaj, ko tudi v tej nameri pretirava, zaradi česar se sprevrže v neokusno »zabavno oddajo«, ki skuša pritegniti s ceneno absurdnostjo. Piščeva fantazijska prekrvavitev je namreč že kar premočna in prepotrebna rafiniranja.