Nujno potrebujemo metamorfozo

Brooks zatrjuje, da v svetu poezije prebiva tako rekoč že od otroštva, v zadnjih letih pa je za njegovo ustvarjanje precej pomembna tudi Kosovelova zapuščina. »Ko pesnik piše poezijo, je tako, kot bi sledil čolnu, na katerem so drugi pesniki, med njimi pa je na mojem čolnu tudi Kosovel.«

Lahko ste srečni, da imate takšnega pesnika, saj ga mi v Avstraliji ne premoremo. Ko se je približno 40 let nazaj v Avstraliji pojavilo novo gibanje v poeziji, to je bilo obenem družbeno gibanje, ki je imelo opraviti z vietnamsko vojno, so mnogi skušali obuditi francoskega pesnika Rimbauda, ki so ga videli kot vizionarja, saj je vizionar tudi bil. Ko sem začel prevajati Kosovelov Zlati čoln, se mi je zdelo, da imam opraviti s slovenskim Rimbaudom. Ne le zato, ker sta oba izjemno poezijo ustvarjala že kot zelo mlada, temveč ker sta bila tudi oba vizionarja. Kosovel je živel v času, ki je bil prav tako izredno turbulenten, v času, ko se je um lahko odprl. Ker ni bil zadovoljen s tem, kdo je, je opozarjal, da ljudje potrebujemo metamorfozo, in potrebujemo jo tudi danes, kajti če se ne bodo zgodile velike in globoke spremembe, bomo uničili ves svet in s tem tudi človeštvo. Ne preseneča, da postaja Kosovel ravno sedaj ponovno aktualen, saj je kot nekakšen vzvod, kot sila, ki jo potrebujemo, da bo morda prepričala ljudi, da se je treba spremeniti. Mislim pa, da delamo napako, ko govorimo, da je Kosovel pisal o novem človeku, temveč je pisal o novi osebi. Če bi živel danes, bi najbrž zapisal, da se je treba prebuditi in postati nova oseba. V Kosovela se ljudje pogosto premalo poglobijo in njegovo poezijo berejo kot skupek sloganov, kar je po mojem mnenju precej napačno. Njegova lirika je na površju zelo preprosta, a ko začneš razmišljati globlje, se ti odpre zemlja. Imel je izredno odprt in svoboden um.

Predstavil mi ga je slovensko-avstralski pesnik Bert Pribac, ki sem ga spoznal v Canberri pred približno 40 leti, že kot najstnik. Pred desetimi leti me je povabil na obisk v Slovenijo, me peljal v svojo rodno vas in mi med vinogradi začel pripovedovati o Kosovelu, za katerega dotlej še nisem slišal. Razkril mi je, da že dolgo sanja o prevodu tega pesnika v angleščino, in seveda sem mu želel pomagati pri uresničitvi teh sanj. Ugotovil sem namreč, da se on ne počuti dovolj suvereno v angleščini, zato sem mu rekel, naj naredi zgolj grob prevod, nato pa ga bova pilila skupaj. Ko je opravljeno prevajanje od verza do verza, se v pesmi lahko marsikaj izgubi, lahko postane mrtva. Morda si samo domišljam, a zdi se mi, da ko sem po Pribčevem prevodu Kosovelove pesmi še sam nekoliko obdelal, se je vse vrnilo, spet so oživele. Čutil sem, da ne prevajam nekoga, ki mi je glede na misli tujec, ampak nekoga, ki ga povsem razumem. Morda je krivo to, da sem odrastel na območju v Avstraliji, kjer je pokrajina zelo podobna slovenskemu Krasu. Morda se zato v Istri počutim tako zelo domače. Ko sem prišel sem, se mi je zdelo, kot bi se vrnil domov, kar je seveda čudno, glede na to, da ne znam niti vašega jezika in komajda izgovarjam imena vaših krajev. Mislim, da me je ta prostor preprosto posrkal vase.

To bi bilo preveč zapleteno, kajti v vasi, kjer živim, vsakdo govori v narečju. To pomeni, da bi se moral naučiti dva jezika, slovenskega in še istrsko narečje, ki je mešanica več jezikov in vključuje tudi mnoge zastarele besede. Kmalu po prihodu v Slovenijo sem začel precej zavzeto vaditi vaš jezik, a ker sem govoril knjižno, me družina in sosedje sploh niso razumeli.

Res je. Verjetno je bilo krivo to, da se je moje življenje takrat v veliki meri spremenilo: srečal sem sedanjo ženo, našel nov dom in prišel v novo okolje, v katerem nisem razumel ene same besede. V tistem trenutku bi se lahko skril in rekel, sedaj grem pa domov, a sem se raje odprl navzven. Menim, da Avstralijo najbolje opevajo pesniki, ki so prišli tja prvič in jo vidijo s svežimi očmi. Zdi se, da se je nekaj podobnega zgodilo meni, ko sem prvič obiskal Slovenijo. Avstralsko zavest, ki je v mnogih pogledih precej odprta, saj ni ujeta v zgodovino, sem pripeljal v okolje, ki je prežeto z zgodovino, in nastala je prava eksplozija poezije. Je pa do te prišlo tudi že ob kakšnih drugih priložnostih. Denimo lansko leto sem Slovenijo obiskal samo za en mesec in prve tri tedne sploh nisem mogel pesniti, nato pa sem se sprostil in tri dni, preden sem se vrnil v Avstralijo, je eksplodiralo tako močno, da sem napisal tudi po sedem pesmi na dan. Poezija pač potrebuje svoj čas.

Pravzaprav ni velikih razlik. V Avstraliji resda lahko opisujem Aborigine, puščavo, deževni gozd, a vse to uporabljam kot metaforo uma. Gre sicer za opazovanje, a vsakdo skozi svoj um vidi drugače. Prav tako so tudi zapisi v Sloveniji nastali po opazovanju skozi um. Med pisanjem največkrat skušam odgovoriti sebi, fascinaciji nad nekim prostorom.