Večkrat slišimo, da je glavni krivec za prometne nesreče prav vožnja pod vplivom alkohola. Toda za volanom smo lahko »vinjeni«, tudi če ga sploh ne pijemo. Seveda ne dobesedno, a strokovnjaki menijo, da lahko trenutke, ko med vožnjo govorimo po telefonu, enačimo z voznikovo alkoholiziranostjo 0,8 promila. »Podobnosti v vedenju vsekakor so. Tako kot alkohol poslabša naše spoznavne zmožnosti, jih tudi preobremenitev. Vzroki so sicer različni, posledice pa – vsaj glede vožnje – podobne,« pravi strokovnjak za tovrstno problematiko prof. dr. Marko Polič z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Na to, da telefoniranje med vožnjo predstavlja veliko grožnjo prometni varnosti, je opozorila vrsta raziskav. Po Poličevih besedah gre preprosto za to, da so naše spoznavne zmogljivosti omejene, pogovarjanje po telefonu pa jih dodatno obremeni ter preprečuje pravočasno in ustrezno odzivanje na nenadne spremembe v prometu. Čeprav lahko včasih tudi kilometre vozimo povsem samodejno, so pri visokih hitrostih in dinamiki prometnega dogajanja nenadne spremembe precej verjetne.

Ne zavedajo se, kaj počnejo

Glede na to, koliko voznikov lahko med vožnjo vidimo s telefonom v roki že v eni sami minuti, ko kot pešci stojimo pri rdeči luči, je edino logično sklepanje, da se ljudje enostavno ne zavedajo nevarnosti, ki jih takšno početje prinaša. Polič pravi, da to potrjuje več raziskav. Če pa se nekaterim morda še zdi, da telefon, ki ga med pogovorom držiš v roki, moteče vpliva na vožnjo, se tega pri prostoročnem telefoniranju zagotovo ne zavedajo. »Težava je tudi v tem, da se ne bo vsak pogovor končal z nesrečo in se vozniku zdi, da lahko opravlja istočasno obe nalogi – vožnjo in pogovor. Pogosto se bo to sicer izšlo, a ne vemo ne dneva ne ure...« opozarja Polič, ki ima tudi sporočilo za vse tiste (in takšnih je tudi po naših izkušnjah zares veliko), ki se radi »pohvalijo«, da med vožnjo opravijo večino svojih klicev: »Takšni se ne zavedajo, in to dobesedno, kaj delajo. Raziskave s tako imenovano nevidno gorilo so pokazale, da so mnogi opazovalci, približno 50 odstotkov, spregledali igralca, preoblečenega v gorilo, ki se je sprehodil po igrišču med košarkarsko tekmo, kadar so morali preštevati podaje ene od ekip, torej takrat, ko so bili obremenjeni še z eno nalogo. Pri telefoniranju sogovornik – za razliko od klepeta s sopotnikom v avtu – ne prilagaja pogovora prometnim razmeram, saj jih niti ne pozna. Zato tak pogovor zahteva polno pozornost voznika in malo je ostane za spremljanje prometnih razmer. Naj zaključim: upam, da se ti klepetalci ne bodo znašli v bolnišnici ali celo na pokopališču ali, kar je še huje, da ne bodo tja poslali koga drugega.«

Vsak dan jih kaznujejo 57

Če vas s telefonom v roki med vožnjo zasačijo policisti, boste plačali kazen v višini 120 evrov. Na policiji so nam odgovorili, da se jim zdi kazen primerna, po mnenju profesorja Poliča pa težava ni toliko v njeni višini kot bolj v doslednosti izterjave. »Če bi zasačili vsakogar in vedno, ko telefonira, bi bil učinek nedvomno večji. To pa ni lahko, posebej ker imajo vozniki potuho v prostoročnem telefoniranju, ki ga država dopušča. Spet primer premalo strokovno domišljenega ukrepa,« dodaja Polič.

Policisti sicer izvajajo nadzor nad uporabo mobilnega telefona med vožnjo vsakodnevno ob rednih oblikah dela, januarja pa so izvedli tudi nacionalno akcijo za zmanjšanje uporabe mobilnih telefonov med vožnjo, ki jo je izvedbeno vodila Agencija za varnost prometa. Pri izvajanju aktivnosti so sodelovale različne službe in organi s preventivnimi in represivnimi ukrepi. Sicer pa so letos samo do konca avgusta ugotovili že 13.889 kršitev, povezanih z uporabo mobilnega telefona med vožnjo, kar je ogromna številka. »Kršitelji se ob zalotitvi pri prekršku odzovejo zelo različno. Nekateri se sprenevedajo, da niso telefonirali ali pa da je bil klic nujen, nekateri se sploh ne zavedajo, da so storili kaj narobe, mnogi med njimi pa tudi priznajo krivdo,« nam je razložil Drago Menegalija, predstavnik policije za stike z javnostmi za področje kriminalitete, in dodal, da pri policiji evidence v obliki, ki bi izkazovala, da se je zaradi uporabe mobilnega telefona zgodila prometna nesreča, ne vodijo. Se pa ob vsaki hujši prometni nesreči preverja, kaj je voznika navedlo k temu, da je storil neko dejanje, ki je pripeljalo do nesreče. Podatkov za Slovenijo nima niti Marko Polič, ki se s tovrstno problematiko ukvarja že dlje časa, a pravi, da so »v Združenih državah Amerike primerjave časa pogovora s časom trka opozorile na pomembno povezavo. Telefonirajoči vozniki so imeli precej več nesreč. Njihovo tveganje je bilo po nekaterih raziskavah tudi do šestkrat večje.«

Prostoročno: da ali ne?

Če torej policisti kaznujejo tolikšno število voznikov s telefonom v roki, se lahko upravičeno vprašamo, koliko je šele takšnih, ki med vožnjo telefonirajo prostoročno. Tovrstni način je namreč dovoljen in po zakonu o pravilih cestnega prometa ni prekršek. O tem, koliko je tako telefoniranje nevarno, pa so mnenja deljena. Na policiji pravijo, da tudi takšno telefoniranje voznike moti pri vožnji, zato jim predlagajo, naj med vožnjo sploh ne telefonirajo, Marko Polič pa poudarja, da ni celo nič varnejše od tistega s telefonom v roki. Še več. »Utegne biti še nevarnejše, ker se vozniki ne zavedajo njegove nevarnosti. Tisto, kar povečuje nevarnost, namreč ni toliko zasedenost roke s telefonom, kot je to prevelika spoznavna obremenitev, istočasno opravljanje dveh nalog,« pravi Polič.

Veliko pa je tudi takšnih, ki menijo, da je prostoročno telefoniranje vseeno varnejše od »klasičnega«. Da bi ob vsem tehnološkem napredku v kratkem prepovedali tudi prostoročen način, je skorajda iluzorno pričakovati. Povezave bluetooth, prek katere telefon povežemo z avtomobilovim sistemom in omogočimo prostoročno telefoniranje, so namreč prodrle že v vse avtomobilske razrede in si jih je mogoče privoščiti za dokaj nizko ceno. Pri Porscheju Slovenija, ki med drugim zastopa avtomobile znamk Volkswagen, Audi, Škoda in Seat, pravijo, da je zanimanje oziroma pomembnost tovarniško vgrajene naprave za prostoročno telefoniranje odvisna od izbranega modela vozila in profila kupca – povpraševanje je na primer večje pri kupcih, ki vozilo uporabljajo prvenstveno za službene namene. »Se pa zanimanje za tovarniško vgrajeno napravo za prostoročno telefoniranje iz leta v leto povečuje in tako se zanjo že zdaj odloči okoli 40 odstotkov naših kupcev. Zagotovo pa bo že v bližnji prihodnosti povezava s telefonom del serijske opreme pri vseh ali vsaj pri večini novih avtomobilov,« dodajajo.

Pri tistih, ki imajo v lasti avtomobile brez omenjene tehnologije, pa v zadnjem času precej narašča zanimanje za posebne prostoročne inštalacije. Tako vsaj pravi Miro Sešek iz podjetja S-car, ki se ukvarja s tovrstnimi sistemi. Te v splošnem delimo na dve vrsti: prenosne in vgradne. »Pri prvih se napravica enostavno zatakne za senčnik, poveže s telefonom prek povezave bluetooth, ko vas kdo kliče, pa sprejmete klic s tipko na napravi in se pogovarjate. Slabi lastnosti prenosnih naprav sta precej slaba slišnost, saj imajo vgrajen majhen zvočnik, in to, da jih je treba polniti, ker niso povezane z avtomobilskim akumulatorjem. Dobra lastnost pa je relativno nizka cena in enostavna montaža. Vgradne naprave je na drugi strani treba vgraditi v avtomobil, v primerjavi s prenosnimi pa je slišnost pri njih zelo dobra, saj se sliši prek originalnih avtomobilskih zvočnikov,« je razložil Sešek in dodal, da se cene vgradnih naprav gibljejo od 130 do 230 evrov, k čemur moramo prišteti še strošek montaže, kar je lahko le malce več kot že ena sama kazen, če vas ustavi policist.