Gostilna išče šefa je zrcalna slika družbenih razmerij tukaj in zdaj. Najprej gre za že kar notorično iskanje šefa, ki nas bo rešil. Nekoga, ki bo stvari postavil na pravo mesto. Ker so v principu vsi malo zapacani, vsi malo sumljivi, vsi s tako ali drugačno preteklostjo, se spotaknejo ob prvi oviri, ki jo postavijo mediji. Ti so tako in tako tukaj zato, da producirajo čim slabše zgodbe. Oziroma pri vsakem najdejo tisto, kar je grozno in neodpustljivo. Priljubljen slovenski šport. Pri drugem, še bolj pri tistem, s katerim niso skupaj krav pasli, raztrositi čim več strašljivih novic iz zasebnega in poslovnega sveta. Ni šans, da bi iskali dobro. Iščimo najslabše.

Resničnostna Gostilna razkriva še eno plat vsesplošnega prepričanja, da ni treba znati, temveč biti ob pravem času na pravem mestu s pravo podporo. Tako nam državo vodijo analfabeti, firme ljudje brez menedžerskih sposobnosti z veliko mero povzpetniške miselnosti in vsem se zdi to normalno. En stolček se zamenja za drugega. Multipraktiki na tisoč obratov. V četrtek je bilo smešno gledati, kako se na oder Gostilne silijo osebki, ki nimajo pojma o kuhanju. Osebki, ki ne znajo niti ločiti med različnimi kosi mesa. Smešno, če ne bi bilo tragično. Absurdno zanimivo, če se ne bi to dogajalo za sosednjimi vrati.

Še bolj simptomatična pa je resničnostna akcija na Planet TV. Štartali so s Saško Lendero, ki vodi šov Ljubezen na deželi. Dvanajst deklet osvaja vinarja Jureta Štekarja. Temu bi zavistneži rekli lov na dobro partijo. Ali kot je dejala ena od tekmovalk: Mislila sem, da grem na kmetijo s prašiči in gnojem, zdaj pa tu dobim vilo z bazenom. In v bistvu se v Sloveniji ves čas odvija lov na dobre partije. Lov na pozicije, ki bodo prinesle ugodje, oblast in denar. Nič narobe, če ne bi bilo vse skupaj zavito v celofan z nalepkami: resnična ljubezen, skrb za državljane, v dobro Slovenije in kar je še teh samonanašalnih praznosti. Eno uro govorjenja na tisti Juretovi haciendi je sod praznosti. Tako kot vse intervencije Saške Lendero, ki ima to srečo, da se smeji in ji ne zamerimo banalnih vprašanj in pripomb. Lahko pa zamerimo Juretu, da ne zna dekletom postaviti nobenega vprašanja na pamet. Z listkov bere najverjetneje tisto, kar so mu pripravili ustvarjalci oddaje, in se kdaj še sam začudi, kaj sprašuje. Kot naši poslanci med razpravami. Včasih zelo težko preberejo napisano ali pa vse tako pomešajo, da še sami ne vedo, kaj so povedali.

Težko bi tudi ponovili stavke, ki so jih v ponedeljek in torek v izbranem terminu na nacionalki med državljane trosili predsednica vlade in predstavniki opozicije. Če zares vzamemo besede Alenke Bratušek, da je bistvo dogovora dogovarjanje in ne vztrajanje pri svojem, mi ne bo nikoli jasno, zakaj mora imeti pozicija svoj termin in opozicija svojega. Zakaj za vraga poslušamo dva monologa in ne dialoga. Najverjetneje je za takšno prakso kriv čisto določen osebek. Tisti, ki ni nikoli trpel, da bi mu nasproti stal kdo, ki bi mu ugovarjal. Ali novinar ali politični nasprotnik. Edini, ki je primeren za šefa gostilne. Njemu tudi davčne blagajne ne bodo prišle do živega. Za njega je najboljše solarno plačevanje: denar na sonce…