V tem krutem obdobju je v Varšavi živel, bolje rečeno hotel preživeti, nekdanji berlinski maturant judovskega porekla, Marcel Reich-Ranicki. Rojen je bil na Poljskem, z devetimi leti je s starši prišel v Berlin, pri osemnajstih se je moral leta 1938 z družino pred nacisti zateči nazaj na Poljsko. Leta 1940 so ga zaprli v varšavski geto, kjer se je leta 1942 poročil in naslednje leto z ženo komaj še pravočasno pobegnil iz geta. Oba sta preživela vojno in ostala skupaj, kot se reče, do konca svojih dni. Njegova starša in brat, tako kot še na milijone drugih Judov, holokavsta niso preživeli.

Raich-Ranicki je v od nacistov osvobojeni in s stalinskimi komunisti znova okupirani Poljski živel do leta 1958. Potem se je tudi s pomočjo Nobelovca in nekdanjega vojaka nemškega rajha Heinricha Bölla preselil v Nemčijo. Človek, ki so ga nacisti izgnali, mu požgali dom in pobili bližnje, se je vrnil v deželo svojih krvnikov, ki so konec vojne večinoma dojemali kot nacionalni poraz in ne kot zmago s kulturo, miselno pregnantnostjo in etiko prežetega nemštva v duhu Tomasa Manna. Mož, ki je v svoji sijajni avtobiografiji Moje življenje (pred kratkim je izšla v slovenščini) med drugim zapisal, da zares nima ne lastne dežele ne domovine ne očetnjave, si je za svoje doživljenjsko bivališče na zemlji in dom svojih otrok prostovoljno izbral Nemčijo in njeno kulturo. In ne le to, z leti je postal glavni razsojevalec literature v jeziku, s katerim so nacisti poslali v smrt člane njegove najožje družine, na desetine njegovih prijateljev in znancev, več milijonov njegovih sonarodnjakov. V letih delovanja pri časopisu Frankfurter Allgemeine in kasneje med 1988 in 2001 kot glavni protagonist oddaje Literarni kvartet na nemški javni televiziji ZDF, si je Raich-Ranicki pridobil status najvišje kritiške avtoritete, ki je s cesarsko dvignjenim ali spuščenim prstom in lucidnim, neposrednim jezikom lahko vsakogar potisnila v višave ali potopila pod vodo kot osramočenega peka, ki se je malce rokohitrsko spozabil v svojem poklicu, pa naj je šlo za Nobelovca Bölla in Grassa, ali druge prvokategornike od Thomasa Bernharda do Martina Walserja.

Ko je Raich-Ranicki pred desetimi dnevi umrl v starosti triindevetdeset let, so ga v njegovi zasilni domovini počastili kot enega največjih državljanov sodobne Nemčije. Tednik Spiegel je na prvi strani ovekovečil nekdanjega judovskega ujetnika varšavskega geta in bolj ali manj nedobrodošlega povratnika v deželo Goetheja in Schillerja in se mu posvetil tako, kot se posveča samo največjim osebnostim kulture, prvakom tehnično-kibernetične civilizacije, državnikom in papežem. Ob naštevanju njegovih kritiških značilnosti pri Spieglu niso pozabili omeniti neusmiljene neposrednosti njegovih sodb. Seveda, človek, ki je kljuboval nacizmu in stalinizmu in ju preživel, človek, ki je obrnil običajni red stvari na glavo in se ni vrnil na kraj zločina v podobi storilca, ampak v ponosni drži žrtve, ki to ni niti hotel biti niti to ni hotel ostati, ni imel želodca za pretvarjanje, sprenevedanje, mimikrijo.

Tako, kot je boleče odkrito presojal literaturo svojega nemškega dobrotnika Bölla (in se mu zameril, kot večini tistih, ki jih je, upravičeno ali neupravičeno, razgaljal ali grajal s svojim ostrim kritiškim pogledom, utemeljenim na obsesivni ljubezni do literature in njenih imaginarnih svetov), je presojal tudi druge avtorje, vzgibe človeške narave ali vprašanja vere. Že v prvi oddaji Literarnega kvarteta je Raich-Ranicki med analizo knjige o medvojnih dogodkih na Poljskem izpostavil tisto socialno plast človeške družbe in mentalno strukturo posameznika, ki je najbolj zlahka dopuščala pustošenje političnega brezumja in kmalu tudi fizičnega nasilja, ker si je največ obetala od zatiranja drugih: malomeščanstvo in njegovo mentaliteto majhne pridobitniške sle, ki zlahka prestopa meje človeške humanosti in družbene solidarnosti. Mentaliteto majhnih, vsakdanjih ljudi, ki so bili pripravljeni ovaditi svojega judovskega soseda ali znanca zgolj zato, da bi si povečali premoženje; malomeščanov kot prototip za ljudi, ki se ne upirajo krivicam, nasilju nad drugimi, zanikanju svobode, ampak se zlahka prepustijo svojemu majhnemu človeškemu egoizmu, pridobitniški sli in masovnim mehanizmom.

Iz mentalne in duhovne pustinje malomeščanskih dimenzij se običajno rekrutirajo najbolj poslušni izvajalci vseh novodobnih rigidnih političnih, nadzorovalnih, kapitalskih sistemov: servilni, preračunljivi, neizraziti akterji brez človeške empatije. Hannah Arendt (film o njej te dni vrtijo v ljubljanskem kinu Dvor), ena najbolj bistrih in pokončnih ljudi dvajsetega stoletja, je med procesom proti nacističnemu zločincu Eichmannu v Izraelu na začetku šestdesetih let ob spremljanju vedenja zločinca prišla do ugotovitve o banalnosti zla. Zlo, demonično slabo, skrajno bolečino ne povzročajo bestialni tipi; veliko in največje zlo v sodobni množični civilizaciji prihaja v podobi človeka brez posebnosti, marljivega brezizraznega birokrata, ki se odpoveduje lastnemu razmisleku in poosebljeni človeški etični dimenziji.

Malomeščanske zastopnike, trgovske potnike banalnega zla danes lahko opazujemo v modernih preoblekah: že mesece in leta vdirajo v tkivo evropskih družb od Grčije, Portugalske in Španije do Slovenije. To so ti majhni, neizraziti birokrati, ki so s svojimi navezami povzročili krizo in jo zdaj v interesu svojih brezosebnih gospodarjev vsakodnevno prodajajo vsenaokrog, in ob tem pedantno izpolnjujejo recepte za ukinjanje javnega zdravstva in šolstva, javnih medijev in nacionalnih založb, zapiranjem vsega javnega prostora v agonijo varčevanja, zapiranjem perspektive za generacije, ki prihajajo, in tiste, ki odhajajo. A v tem banalnem zlu je nekaj dobrega: sredinski sloj kot gojišče udobnega malomeščanstva izginja, zato je tudi čas upora in spremembe vedno bližji.