Sliši se spodbudno, če držijo zadnje ocene statističnega urada, da nas je siva ekonomija leta 2010 stala 2,855 milijarde evrov. A kot je v navadi pri sprejemanju proračunov v naši državi, je treba naprej stopiti na trdna tla, preden se začne preštevati finančne učinke. Ukrepi slovenskih vlad so bili že prevečkrat pripravljeni čez noč, brez analiz in realnih ocen, priporočila strokovnjakov pa zaradi parcialnih interesov preslišana, da bi v krizi verjeli v bolj premišljene odzive fiskalne politike. Se še spomnimo, kaj nam je prinesel zakon za uravnoteženje javnih financ (Zujf) kot primer do zdaj najbolj ostrega varčevalnega ukrepa, ki ga je čez noč zahtevala kriza (oziroma Bruselj)? »Vlada lahko sanja o dodatnih milijonih, ampak če zakon, na podlagi katerega bi prišla do njih, ni sprejet, ne more in ne sme tega v proračun vključevati kot prihranek,« je na vladne metodološke akrobacije ob lanskem zaprtju proračuna opozoril ekonomist dr. Tine Stanovnik.

Četudi je prišlo do sprememb na ministrskih položajih, se zgodba letos ponavlja. Če pustimo ob strani davek na nepremičnine – zakon sploh še ni pripravljen in usklajen z interesnimi skupinami, vlada pa že napoveduje »zaslužek« v višini 216 milijonov evrov – je tudi optimizem predstavnikov ministrske ekipe glede ukrepov za zajezitev sive ekonomije na trhlih temeljih. In da je zadeva še bolj bizarna, si vlada te temelje (ali, bolje, svojo verodostojnost) spodkopava kar sama. Medtem ko govori o boju proti sivini našega ekonomskega okolja, v isti sapi napoveduje znižanje sredstev za delovanje davčne in carinske uprave ter komisije za preprečevanje korupcije, znižuje proračunske postavke skorajda vsem, predvsem pa pomembnejšim že tako kadrovsko podhranjenim in premalo učinkovitim inšpektoratom, hkrati pa se odpoveduje tudi povišanju sredstev za delovanje geodetske uprave, od katere bo poleg novega nepremičninskega davka odvisen še en velik vladni projekt – ureditev področja črnih gradenj.

Boj proti sivi ekonomiji je zelo zahteven proces. V njem morajo po besedah nekdanjega prvega dacarja v državi sodelovati vsi državni organi in državljani, da se po nekaj letih pokažejo tudi rezultati. Vendar slovenske vlade tega zajedalca državnega proračuna očitno nočejo iztrebiti. Kako drugače razumeti čakanje z uvedbo davčnih blagajn, dostopnega in kompromisnega mehanizma za krpanje javnih financ, o katerem je že leta 2011 razmišljala Pahorjeva vlada, a si je takrat premislila. In ne nazadnje, zakaj pa bi morali državljani sploh verjeti nameri vlade, da želi zajeziti sivo ekonomijo, če je lahko na čelu državnega podjetja tudi direktor brez pogodbe o zaposlitvi (Gašpar Gašpar Mišič), če lahko dvakratni premier gotovino neznanega izvora prek posrednika spravlja v finančni obtok (Janez Janša) in če lahko vodja kabineta predsednika vlade brez ali s pomanjkljivimi računi obnavlja svojo murgelsko rezidenco (Simona Dimic).

Družba nadzora ni nekaj, v kar bi morali verjeti in na kar bi lahko bili ponosni. A je pri nas očitno tako težko razumeti, da bi s spoštovanjem predpisov največ prispevali za skupno dobro. Predvsem pa v krizi.