Somalski kapučino

Polresnice o Al Šababu

Med povratniki v Somalijo sicer niso samo podporniki vlade predsednika Mohamuda, ki je znan po svojem »naravnem« zavezništvu z Zahodom, temveč tudi pripadniki skrajne islamistične skupine Al Šabab, odgovorne za nedavni napad v nakupovalnem središču v Nairobiju. Kenijske oblasti, pretresene spričo več deset v terorističnem napadu ubitih ljudi, so Somaliji napovedale vojno. »Borimo se proti globalnemu terorizmu,« je poudaril poveljnik generalštaba kenijske vojske Julius Karangi, s čimer pa ni toliko dosegel želenega dramatičnega učinka, kot predvsem opozoril na kompleksnost problema. Odgovornost za pomor v Westgatu so sicer res prevzeli pripadniki somalijske islamistične milice in napad utemeljili kot povračilni ukrep, ker je Kenija skupaj z vojaško misijo Afriške unije leta 2011 vojaško posredovala v Somaliji, toda na twitterju se je še pred samim razpletom drame pojavilo sporočilo Al Šababa: med napadalci naj bi bili pripadniki različnih narodov, od Američanov, Fincev, Kanadčanov do celo britanske državljanke.

Kljub začetnim ugovorom, da naj bi šlo zgolj za špekulacije, so se omenjene navedbe po končani (reševalni) akciji izkazale za resnične. Ameriška zvezna policija FBI je že pred časom izdala podatke, da se je v zadnjih letih samo iz Minneapolisa v Minnesoti, kjer živi največja somalska skupnost v ZDA, več deset mladih pridružilo islamistom v domovini. Newyorški kongresnik Peter King, ki predseduje odboru za domovinsko varnost v spodnjem domu, je na primer dejal, da »za petnajst do dvajset ljudi vemo, da so še vedno aktivni v Somaliji«.

Številka je v resnici zanemarljiva, če upoštevamo, da je somalsko prebivalstvo množično izsiljevalo zaradi dolgoletnih suš, lakote, neobstoječe državne infrastrukture (v državi še vedno nimajo sistema davkov), piratstva, klanovstva, spopadov med manjšimi militarističnimi skupinami in svojevrstnih interesov bodisi ameriških bodisi južnoafriških varnostnih služb. Samo leta 2011 se je iz Somalije izselilo 300.000 ljudi. Državo je uničila suša, ob tem pa so islamisti iz vrst Al Šababa, ki je naslednica starejše Zveze islamističnih sodišč (do leta 2006, ko je Etiopija z ameriško pomočjo napadla Somalijo, so islamisti obvladovali skoraj osemdeset odstotkov ozemlja države), blokirali pritok tuje pomoči.

Tudi v zadnjem napadu na kenijsko nakupovalno središče se je Al Šabab predstavljalo izrazito negativno in predvsem nekontekstualizirano. Zahodni mediji so poudarjali obstoječo vez z Al Kaido in pred leti podano izjavo Al Šababovih voditeljev, češ »da se mora džihad na Afriškem rogu povezati z mednarodnim džihadom, ki je pod okriljem Al Kaide«. Toda tovrstna »zahodna propaganda« razkriva le polresnico, trdi profesor David Anderson, ki na Univerzi v Oxfordu poučuje afriške politike. Al Šabab je po njegovem »večglava pošast«, sestavljena iz združenih, pogosto klanovsko zasnovanih vojaških skupin. Skupina pa naj bi – v ideološkem smislu – predvsem branila somalski nacionalni interes, s čimer je mišljena tudi ozemeljska celovitost Somalije, z dodatkom lokalno oziroma globalno zastavljenega islamizma.

Precej na gosto posejani podatki o terorističnih napadih skupine Al Šabab (nazadnje junija letos na somalijski predsedniški konvoj in samomorilski napad na pisarno Združenih narodov v Mogadišu, v katerem je bilo ubitih 15 ljudi) v večini primerov zasenčijo dejstvo, da ekstremistične ideje niso posebno priljubljene med somalijskim prebivalstvom. Tisto, s čimer se je Al Šabab ne glede na islamistične težnje vendarle priljubil lokalnim prebivalcem, je nacionalna komponenta. Gverilski boj proti etiopsko-ameriškim okupatorjem leta 2006 in kenijski vojski leta 2011 je ravno zaradi slednje imel nasprotni učinek od pričakovanega. Z ameriško pomočjo z brezpilotnimi letali in s posredovanjem obveščevalnih podatkov so »nacionaliste« res pregnali iz glavnega mesta, toda hkrati so ti s preselitvijo na podeželje razširili svojo mrežo delovanja, predvsem pa so se začeli predstavljati kot »torišče somalijskega odpora proti tuji okupaciji«.

Strah pred vrnitvijo v preteklost

Napoved »brezpogojne vojne«, kot je to storil kenijski predsednik Uhuru Kenyatta v zadnjih dneh, bo potemtakem zgolj zaostrila razmere v Somaliji. Skupini Al Šabab se bodo v imenu nacionalizma pridružili ne samo številni brezposelni mladi, temveč jo bodo po vsej verjetnosti podprli tudi mnogi starešine in šejki. Hkrati je treba poudariti, da kenijsko vojaško posredovanje v Somaliji ni potekalo vedno in zgolj samo v imenu defenzivega refleksa. Ko je Simon Allison, neodvisni novinar iz Južne Afrike, komentiral vojaško posredovanje v Somaliji leta 2011, češ da ni šlo toliko za pomoč izjemno krhki vladi v Mogadišu kot za poskus izkoreninjenja islamistične milice in ustvarjanja nekakšnega vmesnega območja, ki bi Kenijo in njen turizem varoval pred somalijskimi nemiri, je pozabil omeniti kenijske apetite po somalijskem ozemlju, ki so zamaskirani z bojem proti terorizmu.

Dodatni argument v smislu, da vojaška intervencija in povračilni ukrepi proti Al Šababu niso prava rešitev, navaja somalijski diplomat in posebni svetovalec Abukar Arman. »Bolj ko bo Kenija posegala v Somalijo, bolj verjetno je, da bo podžgala religiozne težnje v sami Keniji (ki je pretežno krščanska, op.a.), kjer živi precejšnje število Somalcev,« je zapisal v prispevku z naslovom Ovire na poti k napredku: pomanjkljivosti Somalije (2013). Čeprav se trenutna somalijska vlada sooča s številnimi težavami in brutalnimi napadi – od leta 2011 so si jo namreč po perifernem območju razpršeni islamisti vzeli za tarčo – pa se vseeno zdi, da možna rešitev za Somalijo leži v gospodarskih investicijah, reformi nacionalne vojske in restavraciji zakonodaje. Drama v trgovinskem centru v Nairobiju je tudi za večino Somalcev pomenila prevrtitev (temačnega) filma iz preteklosti, medtem ko je med gospodarstveniki in politiki zavladal strah, da bodo mednarodne denarne institucije zamrznile že obljubljena sredstva. Na koncu so si lahko oddahnili. Kenijska vojska je ob pomoči izraelskih, nemških in drugih specialcev obvladala situacijo in incident je bil posledično razglašen za »osamljen primer«. Toda podobno kot drastičen upad piratskih napadov od leta 2011 ob somalijski obali ni bil le posledica uspešnega lova in mednarodnega pritiska, temveč predvsem lokalnih okoliščin, tako gre tudi trenutno optimistično vzdušje v Somaliji navkljub številnim težavam v veliki meri pripisati prav somalijskim povratnikom.

»Izobraževal sem se na Zahodu in zdaj se vračam, da bi ustvarjal skupaj s svojimi sodržavljani,« je v pogovoru za Think Africa Press izjavil udeleženec konference TEDx Mohamed Ali. Tudi Zainab Hassan, nekdanji profesor na Univerzi v Minnesoti, se je odločil sodelovati pri obnovi somalijske nacionalne knjižnice ter s tem dati mladim možnost, da čas preživijo še kje drugje kot na cesti. Zahra Mustaf, avstralski arhitekt, se je v Somalijo vrnil z namenom, da bi pomagal graditi šole. V prihodnjih letih naj bi tudi z njegovo pomočjo v šolske klopi sedlo tri milijone somalijskih otrok. Enaindvajsetletna Kanadčanka Iman Elman si je drznila še korak dlje; postala je prva ženska poveljnica v somalijski vojski. »Zdaj nisem več Kanadčanka v Somaliji. Zdaj sem vojakinja, ki služi svoji državi,« je dejala za spletni časopis.