Troika je ruska beseda in pelje naravnost v Sibirijo (v ruščini je troika tudi izraz za tradicionalno trovprežno kočijo). Ko ta izraz postane del vsakdanjega političnega besednjaka, velja biti zadržan in previden. Zadnja stvar, ki smo jo imeli v rokah in je na njej pisalo Made in Russia, je bila lada niva. Čuden avtomobil, ki se je na cesti obnašal kot prašič, ki ga držiš za ušesa, takoj ko je ceste zmanjkalo, pa se je razživel in razumel vse pod seboj. Od takrat naprej ni v trgovinah zaznati prav ničesar iz te velike in prelepe dežele. Izginili so zaporožci in volge, še konzerv kaviarja in lososa ni več. Vse, kar smo v moderni govorici prevzeli od Rusov, je trojka.

To je res nenavadno. Beseda namreč nosi nesrečo. Pojavi se v tesnobnih časih, ko nad ljudmi visi meč pogube, z vseh strani pa pripovedujejo, da bo vsak čas vsega konec. V najbolj zoprnih trenutkih se je motala po Bosni, videli so jo v Gruziji in v podobnih usodnih krajih. Zares slavna pa je postala v dveh nizih okoliščin. Najprej v bližnjevzhodnem mirovnem procesu in potem v procesu reševanja krize evra.

Velja si zapomniti, da se trojka vedno pojavi v procesu. Drugače njene prisotnosti ni mogoče razumeti. Leta 1995 je trojka zunanjih ministrov EU hodila med Kairom, Damaskom, Jeruzalemom, Bejrutom in Amanom. Vodil jo je tedanji francoski zunanji minister Alain Juppé, poleg njega sta bila še španski in nemški zunanji minister. Opozarjali so na nevarnost, da novost tistega časa ne zaide v težave. Novosti se je reklo – mirovni proces. Beseda je bila še sveža in se jo je izgovarjalo s spoštovanjem. Danes je mirovni proces slaba šala, leta 1995 pa je to bil osrednji politični koncept našega časa.

Stava na napačnega konja

»Mirovni proces je ireverzibilen,« je v Bejrutu rekel Juppé. Ni rekel, da je mirovni proces dosegel svoj cilj ali da dobro napreduje k njemu. Rekel je, da ga ni mogoče obrniti nazaj. V Jeruzalemu in Damasku je še posebej poudarjal, da trojka predstavlja Evropsko unijo in da bo svojo prisotnost v mirovnem procesu še okrepila. V Damasku je mimogrede omenil, da dolg Sirije pri evropskih bankah znaša skoraj dve milijardi dolarjev – evrov takrat še ni bilo – in da je vprašanje dolga neposredno povezano z obnašanjem Sirije v mirovnem procesu. Ni govoril o miru, ki bi predpostavljal umik Izraela s planote Golan, ampak o sodelovanju v mirovnem procesu, ali vsaj obnašanju, ki ne bi motilo njegovega mirnega toka. Trojki evropskih zunanjih ministrov je res bilo veliko do tega, da mirovni proces teče naprej.

To je bilo še toliko bolj nenavadno, ker Evropska unija z vzpostavitvijo mirovnega procesa ni imela nič. Od nje se je pričakovalo samo to, da na njem troši denar. Ta čuden stvor se je uradno začel leta 1993, ko sta Izrael in Palestinska osvobodilna organizacija v Washingtonu podpisala mirovni sporazum iz Osla. S podpisom tega dokumenta sta se začela paralelna procesa umikanja Izraela z zasedenih ozemelj in nastajanja palestinske države. Ceremonije v Washingtonu in ob podelitvi Nobelove nagrade za mir Jaserju Arafatu, Jicaku Rabinu in Šimonu Peresu so vzbujale vtis, da je s tem sklenjen mir. Izrael se je umaknil, nastala je palestinska država. Nič ne bi moglo biti dlje od tega, kar se je res zgodilo – Izrael nikoli ni imel nikakršnega namena, da se umakne z zasedenih ozemelj, palestinska država nikoli ni imela možnosti, da nastane na Zahodnem bregu in v Gazi. Palestinci so zadnjo možnost za državo izgubili, ko so med prvo zalivsko vojno leta 1991 podprli Sadama Huseina. »Stavili ste na napačnega konja,« je takrat rekel ameriški zunanji minister James Baker palestinskemu pogajalcu Saibu Erekatu. »Vzeti boste morali, kar vam bo ponujeno.«

Druge možnosti, kot da podprejo Sadama, Palestinci v resnici niso imeli, četudi so vedeli, da Irak proti kombiniranim ameriškim in angleškim enotam nima nobenih možnosti. Ampak v Iraku je živelo več kot milijon palestinskih beguncev, Sadam Husein pa je bil edini arabski vladar, ki je financiral Arafatovo PLO brez pretiranega izsiljevanja.

Legalizacija nezakonitosti

Ko je prišlo do podpisovanja mirovnega sporazuma, je bil Jaser Arafat primoran podpisati besedilo, ki je v interpretacijah zvenelo sijajno, v drobnem tisku pa je bila izpisana smrtna obsodba palestinske države. Sporazumi so govorili o procesu, ne pa o rezultatu. Uvedli so palestinsko upravo na zasedenih ozemljih, natančno so opredelili datume, ko se lahko naseli v Gazi, Jerihu, Betlehemu, Nablusu in Hebronu, začrtali poti, po katerih lahko Palestinci vozijo, in tiste, po katerih se ne smejo. Določili so parametre palestinske ekonomije, carine, ki jih je pobiral Izrael in potem po svoji presoji nakazoval na palestinske račune. Mirovni sporazumi so pedantno in do zadnje podrobnosti določili življenje Palestincev pod okupacijo. Predpisali so lahko oborožene policijske enote, ki so držale Palestince pod kontrolo, in Palestinci so bili prepričani, da to pomeni prvi korak do države. Sporazumi so bili napisani tako, da niso nič rekli o mejah države, vrnitvi beguncev, izselitvi izraelskih kolonialnih naselbin na Zahodnem bregu in statusu Jeruzalema kot prestolnice palestinske države. Te ključne točke, ki bi dejansko pomenile ustanovitev države, so pustili za konec, ko se bo mirovni proces iztekel v svoj logični konec. S tem je bila narejena zanimiva operacija. Okupacija palestinskih ozemelj je protizakonita. Izraelske naselbine so protizakonite. Sporazumi so oboje legalizirali in naredili za predmet pogajanj. Iz okupacije so naredili mirovni proces.

Ker je bil mir sklenjen na prevari, je bilo tudi nadaljevanje goljufivo. Medtem ko so se Palestinci ukvarjali s tem, kako bi na okupiranih ozemljih zgradili svojo namišljeno državo, so Izraelci širili kolonije na Zahodnem bregu in tja naseljevali priseljence iz Rusije. V mirovnih sporazumih jim ni to nič eksplicitno prepovedovalo, ker je bila palestinska država prestavljena na konec procesa, ko bosta »obe strani v medsebojnih pogajanjih uredili vsa ključna vprašanja medsebojnih odnosov«. Mirovni proces je bil izveden kot strategija poselitve Zahodnega brega z judovskim prebivalstvom, preprečitve vrnitve palestinskih beguncev, priključitve Jeruzalema Izraelu in ukinitve Palestincev kot političnega naroda. Bil je popolnoma uspešen. Leta 1993 je bilo na zasedenih ozemljih 30.000 izraelskih naseljencev, sedaj jih je na Zahodnem bregu, v zasedenem vzhodnem Jeruzalemu in na planoti Golan v Siriji milijon. Mirovni proces pa še kar traja. Novi ameriški zunanji minister John Kerry ga je oživljal, tik preden se je spomnil, da bi raketni napad na Damask lahko uspešnejše prispeval k miru na Bližnjem vzhodu.

V to je Evropska unija leta 1995 poslala trojko. Poseg je bil legitimen. EU namreč to norost financira. Za leto 2013 je podobno kot vsa leta od 1993 namenila 168 milijonov evrov neposrednih finančnih nakazil za »izgradnjo in delovanje palestinskih institucij« v mirovnem procesu. Ob tem daje letno še sto milijonov agenciji Združenih narodov, ki skrbi za preživetje in šolanje palestinskih beguncev. V zadnjih desetih letih okroglo milijarda evrov in pol za urejeno financiranje okupacije. To mirovni proces namreč je. Trojka v različnih formacijah redno obiskuje Bližnji vzhod in vedno znova izrazi zaskrbljenost zaradi trenutnega stanja mirovnega procesa. Tako kot so se v srednjem veku bali brezzračnega prostora, tako se v središču EU bojijo njegove zaustavitve. Nič ga ne more zaustaviti. Če se začne vojna, to ni vojna, ampak zgolj iztirjenje mirovnega procesa, ki ga je treba ponovno postaviti na tračnice. Kot da bi mirovni proces bil nekoliko nezanesljiv vlak.

Kar deluje enkrat, bo delovalo vedno

Ta strategija je tako uspešna, da so jo razširili na ves Bližnji vzhod, severno Afriko in Sudan. Neskončen proces približevanja rezultatu, ki je vedno na istem mestu na horizontu, je sijajna formula, ki omogoča mirno delovanje mednarodnih institucij, ne da bi se kdorkoli počutil zares ogroženega. Brezupen položaj, v katerega so prisiljeni običajni državljani ali ljudje brez države, je potisnjen ob stran. To je igra institucij. Važno je, da imamo proces, ki teče.

Nikjer ni to tako dobro uspelo kot v odnosih z Iranom. Iran je od revolucije leta 1979 predmet takšnih in drugačnih sankcij. Iran in sankcije sta tako rekoč sinonima. Vtis, da morajo sankcije pripeljati do rezultata, je napačen. Sankcije so neskončen proces, ki ga je mogoče prekiniti samo s silovitim nekajtedenskim bombardiranjem, kot nas uči primer Iraka. Medtem ko je Iran pod sankcijami, »ki ga morajo ohromiti«, je uspešno konsolidiral svoj položaj. Med ameriško invazijo na Irak so se Iranci vpletli v vojno in zmagali. S spretnim manipuliranjem šiitskih milic, izsiljevanjem Kurdov, podkupovanjem sunitskih milic in posredovanjem svojih verskih vodij so porazili Američane in iz zgodovinskega sovražnika naredili zaveznika. Utrdili so »os odpora«, ki čez Bagdad seže v Damask in zahodni Bejrut, kjer stopijo v stik z Izraelom. Dober položaj imajo tudi v Gazi, kjer so zavezniki Hamasa.

Vse to je država izvedla pod sankcijami zaradi obogatitve urana. Sankcije so tako hude, da Iran ne bi smel imeti možnosti vzvratno parkirati avta, ker je uvoz ogledal prepovedan. So pa med procesom sankcij uvozili 150.000 centrifug za predelavo uranove rude. Država je strateško v boljšem položaju, kot je bila pred sankcijami. Lani so se počutili tako dobro, da so odkrili smisel za humor. Iran je predlagal trojko, ki naj bi uredila konflikt v Siriji. V njej bi bili Iran, Venezuela in Egipt. Zaradi komplikaciji v Kairu in bankrota Venezuele ideja nekako ni zaživela.

V teokraciji tudi bog ne ve, koliko kaj stane

Sankcije seveda imajo učinek. Povzročijo popolno zmedo v vsakdanjem življenju. Običajni državljani besnijo, ker sta jim je 44-odstotna inflacija in padec valute za trikrat podražila življenje. Nekako se znajdejo, za tujca pa je njihov položaj popolnoma nerazumljiv.

Medtem ko so med Washingtonom, Moskvo in Damaskom tehtali, ali naj celoten Bližnji vzhod poženejo v še eno veliko vojno, so se štirje možje v hotelski sobi v Teheranu poskušali znajti z učinki ekonomskih sankcij na Iran.

»Kaj je to?« je vprašal Erik.

»To je pol milijona,« je odgovoril Almir. »500.000 rialov.«

Pokazal je največjega od bankovcev, na katerem je pisalo, da gre za ček, ki ga je izdala iranska centralna banka.

»Ja, vidim,« je bil Erik nekoliko nervozen. »Ampak, koliko je to v resnici?«

»Črtaš eno nulo in dobiš 50.000 tomanov.«

»Ki so kaj?«

»Isto kot pol milijona rialov. Deset teh s Homenijem po 50.000. En Homeini pa je 5000 tomanov. Vse skupaj pol milijona rialov. Logično.«

Almir je bil samozavesten, ker organiziral kolektivno menjavo tristo evrov po zvezah in je sedaj imel na mizi milijone. Moral jih je razdeliti. Zdelo se je, da je opravil dober posel.

»Ja,« je bil nezadovoljen Zekeria. »Ampak koliko je to v pravem denarju?«

»Jaz sem na letališču menjal en evro po 32.000,« sem volontiral. »Dobil sem skoraj milijon in pol.« Zjutraj sem imel polne žepe denarja, ker sem zamenjal 20 evrov. Plačal sem sedem svežih ledenih sokov na cesti, štiri kave, pri katerih smo dobili šilce višnjevega soka, ki je bil videti kot pelinkovec in je takoj dobil njegovo ime. Še vedno sem imel skoraj pol milijona. »Plus sem za pol tega Homeinija dobil en velik pelinkovec.«

Zvenelo je dobro. Imel sem univerzalni ekvivalent. En Homeini je enako dva višnjeva soka v tetrapaku, ki sem ju zaradi prilagoditve kulturnemu okolju prekrstil v pelinkovec. V tujih deželah je treba operirati z znanimi primerjalnimi kategorijami, drugače se hitro zaide v težave.

»Ampak tebe so opeharili. En evro je 40.000. Zekerija je zamenjal 100 evrov in je dobil štiri milijone. Štiristo tisoč tomanov.«

Potem se je začelo komplicirati. Ko je Almir razdelil denar, je ugotovil, da ima tri čeke po pol milijona premalo in da je v minusu za 150.000 tomanov. Milijon rialov in pol. Tristo višnjevih pelinkovcev. Celo premoženje. En moj ček je bil ponarejen in so ga povsod zavrnili, isti prodajalec pa je za isti sok naslednji dan zahteval dvakrat več in potem vsak dan drugače. Še po desetih dneh ni bilo jasno, koliko kakšna stvar v državi zares stane.

To je položaj, v katerem morajo Iranci služiti denar in imajo na glavi še ekscentričnosti senilnih verskih poglavarjev, ki se politične ekonomije učijo iz korana. Zato se Irancem atomska bomba ne zdi tako slaba ideja za izhod iz stiske. V resnici pa so zelo miroljubni ljudje, ujeti v proces sankcij, nad katerim nihče nima kontrole, dobiček pa gre ves v roke enega odstotka najbogatejših. Iranci tarnajo, da je zaradi sankcij javno zdravstvo vedno slabše, da se splača šolati samo še v privatnih šolah in v tujini, da je skrb za nemočne prepuščena dobrodelnim organizacijam in da so sankcije povečale prepad med revnimi in bogatimi. Zveni znano.

Varčevalne sankcije

To je natančno položaj, v katerega državo spravijo obiski evropske trojke, ki ureja ekonomijo območja evra. Princip je prelepo opisal madžarski ekonomist Zoltán Pogátsa, ki je pojasnjeval nesrečno zgodbo obubožanja prebivalstva njegove države. Začelo se je z veliko propagando o privatizaciji državnih podjetij, ki bo prinesla blagostanje.

»Če si veliko zahodno podjetje, ki je lačno novih trgov, se ti seveda zdi sijajno, če imaš eno celo državo, ki se ti popolnoma odpre in je hkrati pripravljena prodati svoja podjetja in kupovati tvoje izdelke. Kaj več bi še lahko hotel?«

Zadnje vprašanje je retorično. Vedno je mogoče zahtevati še več.

»Poglejte podatke. Nizka stopnja zaposlenosti, delovna mesta za nekvalificirane, nizke plače, nenehna davčna neuravnoteženost. Srednja Evropa ne dohaja razvitih držav. Ostaja na mestu. To je ekonomija nizke dodane vrednosti, ki temelji na reeksportu v zahodno Evropo.« Logično, da je edino zdravilo še več istega.

Rezultat celotne operacije je hudo podoben rezultatu, ki ga ima mirovni proces za Palestince v Gazi ali kot ga imajo sankcije za Irance: javno zdravstvo je vedno slabše in ga je treba vedno bolj plačevati, šolati se splača v privatnih šolah ali v tujini, skrb za nemočne je prepuščena dobrodelnim organizacijam, prepad med revnimi in bogatimi se razvija v razmere, kjer so na eni strani reveži, ki ne morejo otrokom plačati šolske ekskurzije, na drugi pa si izmišljajo bronasta vrata na kopalnicah in razmišljajo o zlatih kljukah na njih.

V strategijah varčevalnih ukrepov za stabilizacijo proračunov ti cilji nikoli niso jasno eksplicirani. Trojka ekonomske stabilizacije mediteranske Evrope je metodologijo urejanja sveta prepisala iz mirovnih sporazumov iz Osla. O končnem cilju se ne govori. Nikjer ne rečejo, da je končni cilj uravnoteženega proračuna privatizacija šolstva in oblikovanje sistema, v katerem bosta dve šoli skrbeli za šolanje vladajočega razreda, vse ostale pa za reprodukcijo slabo kvalificirane cenene delovne sile. Ali da bo bolnišnica imela dva vhoda: pri enem bodo bolniki pokazali izkaznico zdravstvenega zavarovanja in dobili osnovno oskrbo, pri drugem bodo pokazali kreditno kartico in plačali vrhunski servis. Ti cilji so zamegljeni v govorico fleksibilnosti in konkurence.

To, kar trojko zares skrbi, je, da se proces, ki tja pelje, ne bi zaustavil, ali da bi bil tako intenziven, da mu brez strojev ne bi bilo mogoče slediti. Vedno je nekje banka, ki jo je treba rešiti, poraba, ki jo je treba znižati, previsoki stroški dela, ki jih je treba ukiniti. Eno dejanje pelje k drugemu, proces je neskončen, dokler je še kje kaj bogastva, ki se ga da pobrati.

Učbenike moderne politične ekonomije bi morali pisati Palestinci. Trojke so na njih tako intenzivno delale, da jim je v dvajsetih letih zmanjkalo tal pod nogami. Dvajset je število let, kar živijo v mirovnem procesu.