Zdaj se čudijo insiderji in outsiderji, prijatelji in znanci, kolegi ekonomisti in kolegi bankirji, vsi se čudijo, kot da se je prvič v vsej zgodovini človeštva zgodilo, da se je na čelu neke banke znašel lopov in goljuf. No, o Medji tega še ne vemo in banke, kot je znano, tudi sicer vodijo humanisti, filantropi, dobrodelneži in sestre usmiljenke, v njihovih upravah sedijo otroški pisatelji, darovalci organov in aktivisti združenj za reševanje tjulnjev, zato je povsem neverjetno, da bi se v sam vrh neke banke infiltriral nekdo, ki ga zanima samo denar.

Pred leti, na primer, bilo je decembra 2009, so v nenavadno podobni, pravzaprav nenavadno identični zgodbi zaradi prav takšne zlorabe privilegiranega položaja na Hrvaškem zaprli prav tako mladega predsednika uprave prav tako državne Hrvaške poštne banke Josipa Protego, ki ga je, tako kot Medjo, natanko dve leti prej, decembra 2007, Hrvaško združenje menedžerjev razglasilo za »hrvaškega menedžerja leta«. Le da se temu na Hrvaškem nihče več ni čudil. Na Hrvaškem se namreč poslovneži in bankirji bojijo nagrade za menedžerja leta kot hudič križa. Odkar je pred dvajsetimi leti prvo takšno nagrado dobil slavni Miroslav Kutle, menda ni bilo niti enega hrvaškega »menedžerja leta«, ki ne bi natanko dve leti pozneje, leto gor ali dol, pristal v zaporu, na begu ali v stečaju. Ali pa – tudi to se je že zgodilo – so ga ubili v mafijskem obračunu v nepojasnjenih okoliščinah.

Izbor menedžerja leta je, skratka, za hrvaško policijo razmeroma zanesljiva sled in prvi trden indic za začetek preiskave. Državni tožilec je naročen na »Banko«, »Poslovni tednik« in razne druge poslovne in moške revije, in kakor hitro se kak predsednik uprave pojavi na naslovnici kot menedžer leta z drago cigaro in zapestno uro v vrednosti novega Patrijinega transporterja, naslovnico pošlje mejni policiji. Skratka, z naslovom mladega menedžerja leta se na Hrvaškem bleščeča kariera poslovneža ne začenja, temveč običajno konča, zato se plaketa na glamurozni slovesnosti v kakem luksuznem zagrebškem hotelu med menedžerji razume kot ovajanje policiji.

Na Hrvaškem tako ni redko, da mladi menedžer, vzhajajoča zvezda – predsednik uprave kakšnega investicijskega sklada ali zavarovalnice – takoj, ko od Hrvaškega združenja menedžerjev prejme obvestilo, da so ga kandidirali za menedžerja leta, z lično dizajniranim povabilom na slovesnost v hotelu Esplanade, nemudoma spakira najpotrebnejše ter s ponarejenim potnim listom in lažnimi brki pobegne iz države.

Mladega menedžerja leta in predsednika uprave Hrvaške poštne banke, prej omenjenega Josipa Protego, so tistikrat na primer prijeli na mejnem prehodu Bregana pri poskusu, da vstopi v Slovenijo. Če bi mu to uspelo – če ga policija ne bi prepoznala po fotografiji z naslovnice »Banke« – kdo ve, ali bi Janko Medja s takšno lahkoto dve leti pozneje dobil nagrado za mladega menedžerja leta.

Tako pa je Medja od lepe hostese v Portorožu ob ploskanju navzočih, s predsednikom Slovenije na čelu, prejel nagrado brez resne konkurence. Samo leto pozneje je bil nato nepričakovano imenovan za predsednika uprave Nove Ljubljanske banke, namesto Boža Jašoviča, ki je s tega položaja odstopil – prav je, da spomnimo – ravno zaradi nestrinjanja z državno strategijo glede prodaje Mercatorja.

Mladi finančni genij Janko Medja naj bi imel za posel z Mercatorjevimi delnicami povsem drugo strategijo. Policija namreč sumi, da je zahvaljujoč privilegiranemu položaju imel zanesljive informacije, da bo Todorićev Agrokor kmalu kupil Mercator, in je tako preko raznih bančnih računov pohitel z nakupi paketov Mercatorjevih delnic po ceni, nižji od tiste, ki jo bo zanje plačal Todorić, ter zaradi razlike v ceni pospravil v žep neugotovljeno, a povsem spodobno vsoto denarja.

Ta zadeva – to namreč, da nekdo zahvaljujoč privilegiranemu položaju zasluži z razliko v ceni – pa ni samo nemoralna, ampak tudi protizakonita. In vendar zaslužek zaradi razlike v ceni predstavlja sam temelj liberalne ekonomije, zaslužek zaradi razlike v ceni zahvaljujoč privilegiranemu položaju pa je – če vprašate mene, vodilnega hrvaškega laika za ekonomijo – sploh definicija liberalnokapitalističnega bančništva. Še več, težko bi v regiji našli banko, ki bi bila pri zaslužkih zaradi razlike v ceni bolj privilegirana od Nove Ljubljanske banke. Saj niso menda pričakovali, da bo takšno hišo vodil nekdo, ki o tem – o zaslužkih z razliko v ceni zahvaljujoč privilegiranemu položaju – ne ve nič.

Izkazalo pa se je, da bankirji ne smejo početi tega, kar počnejo banke, in med slovenskimi menedžerji je nastala vsesplošna panika. Nenadoma jih je spreletelo, da je bil tudi Bine Kordež, obsojeni direktor Merkurja, leta 2007 menedžer leta, in člani slovenskih uprav se zdaj v strahu sprašujejo, kdo pravzaprav stoji za izborom v Portorožu. Še najbolj menedžerski starosta Tone Turnšek, dolgoletni direktor Pivovarne Laško, ki je tistikrat od Združenja Menedžer dobil nagrado za – življenjsko delo.