Nedavno tega je bila Italija pred ESČP v Strasbourgu obsojena zaradi vrste kršitev določb EKČP (prepoved mučenja, prepoved kolektivnega izgona tujcev, pravica do učinkovitega pravnega sredstva). Obsojena je bila zato, ker so njene ladje z vojaško posadko prestregle v mednarodnih vodah skupino beguncev, jih prepeljale v Tripolis in izročile libijskim oblastem. Temeljna podlaga te sodbe je določba 1. člena EKČP, ki pravi, da morajo države članice Sveta Evrope priznavati konvencijske pravice »vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost«. ESČP jo razlaga tako, da konvencijske pravice uživajo tudi tisti, ki bi radi dosegli politični azil v državi članici Sveta Evrope, čeprav niso prebivalci nobene od članic in sploh še niso stopili na evropska tla! Tanja Peterlič v zvezi s tem poudarja, da tisto, česar ne smejo storiti na svojem ozemlju, vojaki demokratične države ne smejo storiti niti izven tega ozemlja, ko so ljudje pod njihovo oblastjo.

Škodljiv črkobralski pristop

Tiste, ki se jim takšna razlaga EKČP ne zdi nič posebnega, velja spomniti, da obstaja in se v praksi uveljavlja tudi povsem nasprotno razumevanje eksteritorialnega učinkovanja določb o varstvu človekovih pravic. Najbolj vplivna država v svetovnem merilu zadržuje ujete sovražnike izven svojega ne ravno majhnega ozemlja zato, da zanje ne bi veljale pravice, ki izhajajo iz njene ustave. Diametralno nasprotna sta pristopa, od katerih prvi širi pravice, ki jih priznava vsem prebivalcem evropskega kontinenta, na ljudi, ki se znajdejo pod kontrolo kakšne od evropskih držav, drugi pa izven območja svoje države ubija svoje domnevne sovražnike brez sojenja, da niti ne omenjam povsem nedolžnih žrtev, ki so kolateralna škoda ob takšnih atentatih, na primer iz zraka.

Globoko različna pristopa sta trčila že konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, torej daleč pred časom, ko so se razlike še poglobile zaradi vojne s terorizmom. Takrat je ESČP v zadevi Soering v. Združenemu kraljestvu ugotovilo, da pomeni izročitev pritožnika ZDA kršitev 3. člena EKČP (prepoved mučenja), ker bi utegnil biti obsojen na smrt in s tem na mučno in dolgoletno čakanje na eksekucijo. Nedavno sta pristopa ponovno trčila v zadevi El Masri v. Makedonija, v kateri ESČP vztraja pri odgovornosti evropskih držav zaradi nečloveškega ravnanja s komer koli, ne glede na to, od kod prihaja. V omenjeni zadevi je bila tožena država pred ESČP obsojena tudi zato, ker je z izročitvijo pritožnika (ki je iz Nemčije prišel na počitnice v Skopje) ameriškim agentom omogočila oziroma dopustila, da so mu bile flagrantno kršene konvencijske pravice, najprej v Makedoniji in pozneje dolge tedne in mesece v Afganistanu (dokler ga niso odvrgli v Albaniji, ker so ugotovili, da gre za pomoto in da nimajo opravka s pripadnikom Al Kaide).

Pristop ESČP glede eksteritorialnega učinkovanja EKČP je globoko human. Pred dnevi je podobno usmeritev z osebnim zgledom demonstriral papež Frančišek z obiskom beguncev na otoku Lampedusa in v centru Astalli, ko se je zavzel, naj Rim začne vračati nasmeh na obraze beguncev, samostani pa naj sprejemajo v svoje okrilje begunce namesto turistov. Pristop ESČP zasluži vso podporo, saj je izraz sočutja, empatije in spoštovanja pravic in dostojanstva vseh človeških bitij, ki se znajdejo pod okriljem držav, zavezanih ravnati v skladu z EKČP. Evropejci smo lahko ponosni na takšne odločitve evropskih sodnikov.

Ima opisana praksa ESČP kakšen pomen tudi za prebivalce evropskih držav? Po mojem mnenju bi ga morala imeti. Menim namreč, da moramo pred kršitvami konvencijskih pravic zavarovati tudi prebivalce evropskih držav nasproti državam, ki niso zavezane spoštovati EKČP (ali kakšne druge regionalne konvencije o varstvu človekovih pravic) in jih kršijo. Seveda bi bilo najbolje, da bi EKČP, pravice iz nje in prakso ESČP sprejela OZN kot univerzalne in spremenila ESČP v svetovno sodišče. Pred leti sem bil član neformalne skupine, ki jo je vodil Daniel Monaco in si je prizadevala za podoben cilj – oblikovanje svetovnega državljanskega sodišča. Vendar morajo slovenska sodišča v desetletjih, preden bo nastalo svetovno sodišče, upoštevati, da zunajevropske države konvencijskih pravic niso dolžne priznavati in jih lahko kršijo tudi prebivalcem Slovenije in drugih evropskih držav.

V zvezi z razbremenitvijo ustavnega sodišča in ESČP že dolgo poudarjamo, da bi morali sodniki rednih sodišč delovati kot ustavni in evropski sodniki, ker bi se samo tako omenjeni sodišči lahko približali svoji funkciji subsidiarnega korektiva delovanja rednega sodstva. Pri svojem odločanju morajo vsestransko upoštevati ustavo, kot jo razlaga ustavno sodišče, in EKČP, kot jo razlaga ESČP, in se ne smejo zadovoljiti s formalističnim ali celo črkobralskim pristopom, češ da je skrb za človekove pravice in dostojanstvo nekaj, kar je ekskluzivni privilegij ustavnih in evropskih sodnikov. Zlasti dr. Boštjan M. Zupančič je večkrat prepričljivo diagnosticiral formalizem kot škodljivo in razširjeno prakso sodišč v nekdanjih socialističnih državah.

Spoštovanje konvencijskih pravic

Konkretneje, če gre za priznavanje in izvrševanje tujih sodnih odločb, ni vseeno, ali so jih izdala sodišča evropskih držav, ki so dolžna spoštovati konvencijske pravice, ali zunajevropske države, ki te obveznosti nimajo, še posebej, če niso članice mednarodnih organizacij (ameriške, arabske, afriške), ki z manjšim ali večjim zaostankom sledijo izkušnjam ESČP. Ustavna sodišča in ESČP ne smejo priznavati in dopustiti izvršitve sodnih odločb tujih držav, ne da bi se prej vsestransko prepričala, ali temeljijo na spoštovanju konvencijskih pravic. To izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadevi Pellegrini v. Italija, kjer je šlo za sodbo cerkvenega sodišča, ki ni spoštovalo vseh jamstev iz 6. člena EKČP (pošteno sojenje).

Seveda ne more nihče diktirati, kako naj ravnajo sodišča, na primer izraelska. Izrael je sicer opazovalec v parlamentarni skupščini Sveta Evrope, podpisnik vrste konvencij in polnopravni član Beneške komisije, vendar ni zavezan k ravnanju v skladu z EKČP ali kakšno drugo regionalno konvencijo o varstvu človekovih pravic. Poleg tega je ta država znana po tem, da z vsemi sredstvi brani interese svojih državljanov. Bilo bi v neskladju z njeno suverenostjo, če bi zahtevali od izraelskega sodišča, naj ravna v skladu s konvencijskimi pravicami. Seveda pa odnos do konvencijskih pravic mora vplivati na priznavanje in izvrševanje izraelskih sodb v evropskih državah.

Po naši ustavni ureditvi je EKČP del zavezujočega notranjega prava, nadrejena domačim zakonom in se uporablja neposredno. Če Evropa deluje altruistično in daje varno zatočišče mnogim, ki pribežijo v njeno zavetje zaradi kršitev njihovih konvencijskih pravic v zunajevropskih državah, bo menda vzela v bran tudi lastnega državljana, kadar mu grozi kršitev konvencijskih pravic. V nasprotnem primeru bomo soočeni s tem, da bo ena država storila vse, kar je v njeni moči, za obrambo interesov svojega državljana, druga pa bo sodbo, izdano na takšni podlagi, nekritično priznavala in izvrševala, ne da bi prej preverila, ali je bila izdana ob spoštovanju človekovih pravic, uveljavljenem v evropskih državah.

Naklonjenost Izraela in njegovih sodišč do lastnih državljanov in prijazno obravnavanje njihovih interesov in zahtev je razumljiva in splošno znana. Zato se je skoraj odveč vprašati, kako bi ravnal Izrael, če bi se zgodilo obratno: če bi bila pristojnost slovenskega sodišča dosežena na podlagi pravno dvomljive vročitve, izvajanje dokazov v korist toženca ne bi bilo izvedeno, spregledana bi bila opozorila države, v kateri se je primer zgodil, višina dosojene odškodnine bi tako izrazito odstopala od domače sodne prakse, da bi imela kaznovalne učinke, prav tako ne bi bile upoštevane posebnosti nacionalnega pravnega reda (če omenim samo nekatera ustavnopravno relevantna vprašanja), pa bi prišlo do zahteve za izvršitev slovenske sodbe.

Nič ne bi bilo bolj v neskladju z obveznostmi Slovenije po EKČP kot formalistično odločanje o priznavanju in izvrševanju sodb sodišč zunajevropskih držav. V tem primeru bi učinkovanje EKČP uporabljali nerazumljivo enostransko, saj bi imelo pozitivne posledice samo za tiste, ki niso prebivalci evropskih držav. Lahko pričakujemo, da bo ESČP svoja stališča o tem določneje kot doslej opredelilo v kakšni od prihodnjih sodb, upajmo, da ne zoper Slovenijo.